Delovna vnema brez kančka sreče

9.8.2010

Po daljšem času smo ekipa (Anton, Franci in jaz) v nedeljo, 1. avgusta 2010 spet jamarili. Odpravili smo se v kočevarsko naselje Vimol med Črmošnjicami in Lazami, kjer smo sredi ruševin kočevarskih hiš raziskali brezno, ki se nadaljuje. Z globino 10 m in poligonom 13 metrov je dokaj blatna zadeva. Rovček se nato spusti 3 m (š: - 1,3 m, v: - 0,5 m) in prevesi v pribl. 2 m stopnjo. Tu bi naslednjič potrebovali kakšnega ožjega člana, da bi pogledal v stopnjo. Sicer pa objekt že sedaj ustreza registraciji. Dobrih 300 m stran se nahaja še eno brezno, vendar so nam ga lovci odsvetovali, saj se tam potika medvedka, ki je v kratkem že nekajkrat zagodla lovcem. No ja, pa tudi podatek, da je brezno le 70 m stran od krmišča za medvede, ni zanemarljiv. Ostane za drugič! Ob cesti smo ponovno našli brezno, v katerem so naši člani že bili, vendar še ni registrirano in bo počakalo na našo vrnitev. V bližini pa smo našli polšno, vendar je prognoza slaba ;-(

Z Antonom pred vhodom v brezno Vimol.

Vhod na Vimolu.

Nato smo zavili na Radoho, kjer sva izmerila lepo zasigano brezence z mivko na najnižjem delu  in Srečkovim odtisom škornjev v njem. Brezence je res lepo in tudi razgibano, zato že nosi ime Vidicev vodnjak.

Lepo zasigan del brezna Vidicev vodnjak.

Sigaste tvorbe v breznu.

Do jame sva se "alla luksuz" skoraj pripeljala po neki vlaki. Nazaj grede pa se je zadeva malce, nato bolj, čez pol ure pa zelo zakomplicirala, saj nisva mogla speljati, ker so se kolesa vedno zavrtela. Pa sva šla nazaj po zalet, pa na juriš v klančino, pa spet nazaj, pa spet, ... Zakaj ima Tončov avto že druge "prage", se vam lahko dozdeva. Poka ob kamen tam, poka nekje pod avto, ... Jao, kar srce me je bolelo, Tončk je pa zunaj vpil:  Prtisn do kraja!, samo da on ni opazil, kako se prvi konec nevarno približuje gabru, ... In sva potem vse zmetala ven iz avte, še zadnjič sem ga pognal v klanec, pomislil na Šinigoja in njegov traktor,  ter skorajda prilezel čez, ... vendar ne. Ni šlo! Nato je Tone sedel za volan, sam sem bil osel zadaj in ga nekako porinil, da je speljal čez ... Nato pa še nazaj v dolino po opremo, ... Ponavadi je ne potrebujeva veliko, a kaj, ko ima s sabo vedno špico, krampe, lomilke, macole, lestve, sekiro in še kaj vlomilskega bi se našlo ...

No ja, sva preživela. A kje je najbližje do doma? Seveda naprej po Radohi. A glej ga zlomka, ko me ravno pobara nekaj o kelnarci, avta crkne in nekaj smrdi po bencinu. Ne vžge!?! Sredi Radohe sva presekala dovod za gorivo na podvozju - kadar je pritisnil na gas, je bencin brizgal meter od avte. Kot kup nesreče sva potem čakala na Antona mlajšega, da naju je potegnil do Brdarja v Birčni vasi, kjer sva avtek pustila na popravilu.

Kosilo je bilo seveda za oba že mrzlo, ker sva zamujala 2 uri, zavidam pa Tončku, ker je imel gotovo doma "jezični ajmoht", jst pa le mrzlega picka. ;-)

Anton Tramte, Franci Vidmar, Uroš Mervič.