Kulturni dan v Kotarjevi prepadni

11.2.2010

Andrej Gašperič, Franci Zupančič, Jože Tomšič in Uroš Mervič so že novembra lani opremili dostop do težko dosegljivega okna nad jezercem v Kotarjevi prepadni. Gašperič je prosto preplezal zadevo in jo opremil, da so prišli do kakšnih 5 m dolgega "podesta" z večjo kopo sige, na vrhu katere se je videlo nadaljevanje, za katerega bi bilo potrebno širjenje, a so vmes našli toliko večjih, globljih, zanimivejših jam, da so na dvoranico v Kotarjevi prepadni pozabili.

Uroš pa ne, seveda. Je vabil in klical, odziv je bil žal bolj kilav. Saj jaz bi kdaj prišel, rad hodim po luknjah, a kaj, ko vedno pritisne takšno nemogočo uro, ko se ravno spat odpravljam in se mu nikoli ne odzovem. Potem je pa dan pred kulturnim praznikom poklical in akcijo zakazal za ob 14. uri. Kar je bilo kul tudi za Jerjena Šulca in smo pičili. V jamo in prek jezera in prek ožinice do ozke luknjice, za katero se je slutilo manjšo dvoranico. Kaj slutilo, videlo! A je bila luknjica tako majhna, da bi jo bilo nujno razširiti. Tega pa ne znam, saj bolj kot z macolo s svinčnikom operiram (ok, to je prispodoba, saj razumete, mar ne?). Če tolčem z macolo ali s kladivom, znam včasih tudi po mehkem udariti! In smo tisti ozek prehod razširili toliko, da je gor lahko prišel pogledati tudi Uroš, ki ga je malo več čez prsni koš in smo drug drugemu pljuvali v roke in tolkli in vrtali, pa nič. NIČ. Nič nismo razširili, le navrtali in okrušili smo skalo. Pa je noč prišla in lakota in smo zaključili z obljubo, da naslednji dan, ko naj bi se imel kulturni praznik zgoditi, spet poskusimo.

Pred spustom v jamo.

Bili smo polni pričakovanja, res, ker nova dvoranica v že pred desetletji odkriti jami ni kar tako. Spet smo se zmenili po kosilu, da sva lahko še Suki in jaz prišla, a ker se je obetala nova dvoranica odkriti in izmeriti in ker smo ogromno dela že postorili, sta se nam pridružila še Miha in Jože. Že na začetku se je zataknilo, ker je Miha še tri dodatna pritrdišča napravil, dasiravno smo mi gor stali na snegu in smo hoteli čim prej na toplo. Pravila so pravila in nič ni pomagalo, da smo mu sneg dol brcali, da bi pohitel – on si je vzel čas! Smo prišli do ožine, za katero se je videla dvorana in jasno, Miha in Jože, ki oba skupaj nimata 50 kilogramov, sta enostavno šmrcnila skozi ožino, ki naj bi jo s skupnimi močmi razširili. Ostali naj se pa slikamo, jasno, da ne uporabim kakšne bolj hude besede. Sva s Sukijem tudi poskusila, pa ni šlo. Je preveč stiskalo in pritiskalo in posledično stisne ritko in ne gre. Suki se je nekaj razburjal, če bi onadva iz druge strani razširila, ker je bilo več prostora za zamahnit, a je Miha že raziskal novo dvorano in ker ni bilo nobenega nadaljevanja, se je odločil, da nima smisla širiti. Da kdor hoče, naj pride, kdor pa ne, pač ne. In je Suki še enkrat pritisnil in je hotel, pa ni šlo in je nekaj hudih besed zletelo v novo dvorano, potem sem poskusil jaz. Ni šlo, jasno in ko sem že ravno hotel obupati, sem stisnil zobe in rito in se razjezil in porinil in je šlo. Začuda! Ker je res tako ozko, da moraš na drugo stran brez čelade, da se ne zatakneš! In ko sem bil na drugi strani jaz, je pritisnil tudi Suki, kaj pa vendar mislite! In ko smo se ravno že po hrbtu trepljali, je z dopoldanske smuke priskakljal še Klemi in tudi on šmrcnil noter z lahkoto, ker sva s Sukijem tisto luknjo že oreng razširila z najinim kopitljanjem!

... in je šlo skozi!

Na drugi strani je ostal le Uroš, kar se mi ni zdelo prav, zato sem mu predlagal, da če bi se izmeril čez prsni koš, da bi približno videli, koliko moramo razbiti še zanj, pa je rekel, da ni pomembno. Če je dvorana zaprta, je pač zaprta, da nas še v dvoranici s Tomovo lobanjo čaka eno širjenje ... Novo dvoranico smo izmerili in porisali, a smo že na začetku ugotovili, da nismo bili prvi v njej, saj se je nekdo 7. maja 1997 podpisal v njej. No, več njih, a nam imena niso znana. V dvorani je bilo nešteto kobilic in polno kunčjih drekcev, netopirjev pa ne.

Uroš med globokim dihanjem v stiskalnici.

Smo torej odšli nazaj, kar je lažje reči, kakor storiti. Sukija je Klemen rinil, Uroš pa vlekel in je nekako šlo, Klemi se je iztisnil ven kakor kalodont pasta, jaz sem imel pa problem. Pa ne toliko s pritiskanjem skale okoli telesa kakor z rinjenjem jamarskega kombinezona v ritnico ... A ko sem se iztisnil tudi jaz in po riti zadričal po kopi v dvoranico nad jezerom, mi je Suki v roke porinil skodelico vroče kave. Ki jo je ravnokar skuhal. Carsko, res. Še pecivo mu je tašča dala, a ga nisem hotel jesti in sem mu skrivoma predlagal, naj Mihata malo spita, da bo ožine drugič malo bolj širil ...

Klemen in Miha kažeta maksimalen nivo vode v novi dvorani.

Odmetavanje kamnov.

Smo spili kavo, pospravili opremo, razopremili in se podali širiti še v drugo dvorano, če so kaj našli, pa ne vem, ker sem moral jaz prej ven. Konec koncev je bil kulturni praznik in sem se moral iti pokazat na proslavo. Ampak, če bi našli kakšno nadaljevanje, bi to zagotovo že vsi vedeli ...

V kulturni sekciji JKNM smo praznovali Uroš Mervič, Klemen Mihalič, Jernej Šulc, Miha Rukše, Jože Stopar in Damijan Šinigoj.