Bosna 2010

27.9.2010

Letos mineva dvajset let od zadnje raziskovalne odprave Jamarskega kluba Novo mesto v nekdaj bratsko Republiko Bosno in Hercegovino. Začetki raziskovanj v tej državi segajo v leto 1982, v tem času pa so jamarji raziskovali predvsem območje planote Grmeč. Nedvomno največji dosežek je odkritje in raziskava brezna Jojkinovac, ki je s svojimi 460 metri nekaj časa celo držal bosanski neuradni globinski rekord. Več o zgodovini raziskovanj si lahko preberete na naši spletni strani http://www.jknm.si/si/raziskovanje/grmec/.

Ideja o ponovni obuditvi raziskovanj je tlela že nekaj časa, saj je Miha že pred leti navezal stik z Ostojem Bubnjevićem, ki je svojo mladost preživel na planoti Dragnić podovi, kasneje pa se je preselil v Novo mesto. V tem času je Ostoja tudi navezal stik z jamarji iz Banje Luke. Vse je bilo pripravljeno za odpravo, najti smo morali samo še čas in energijo.

Letos je Miha organiziral odpravo, ki je bila napovedana v terminu med 9. in 13. septembrom. Glavna naloga te odprave naj bi bila grob pregled terena na področju planote Dragnić podovi. Sekundarna cilja pa sta bila navezava stikov z domačini in bosanskimi jamarji. Na Mihov poziv se je odzvalo kar nekaj jamarjev, vendar smo se v četrtek zjutraj čez mejo odpeljali samo Miha, Jože, Klemen ter Ostoja kot lokalni vodič. Žal je Andrej H. odpovedal udeležbo zaradi bolezni, Jernej ni dobil dopusta, za Anžeta in Gregorja pa so bili starši preveč zaskrbljeni, da bi se jima v divjini Bosne kaj zgodilo. Naj povem, da je bil strah povsem odveč.

Pakiranje kombija pri Jožetu.

Kot že rečeno, smo se v četrtek s polnim kombijem različne opreme odpravili na pot. Moram povedati, da sem bil pri pakiranju nahrbtnika za Kanin veliko bolj ekonomičen in to se je poznalo tudi pri ostalih članih odprave. Količina opreme za štiričlansko odpravo je bila res enormna. V Banji Luki smo pobrali še jamarja iz Speleološkega kluba Gremlini – družinsko navezo Zorana in Filipa Dujaković. V Šipovem smo se še ustavili pri Ostojevi mami, kjer smo še enkrat dobro pomalčkali. Naša končna destinacija - vasica Bubnjevići - je od Šipova oddaljena vsega sedem kilometrov, vendar to v praksi pomeni slabo uro vožnje in 400 m višinske razlike. Ker je bila ura že pozna, je Miha pritisnil na plin in po makadamski poti smo kar leteli čez vse luknje. V vas smo prišli malo pred mrakom in hitro postavili šotore ter napeli ponjavo, ki se je v naslednjih dneh izkazala za zelo uporabno.

Tabor.

Vzdušje v taboru.

Skupinska fotografija udeležencev odprave z 2/3 vseh prebivalcev.

V vasi Bubnjevići se je rodil tudi Ostoja. Po njegovih besedah naj bi imela vas v tistih časih preko 300 prebivalcev. Danes pa v vasi živi samo še pastir Mirko in njegova mama, čez poletje pa jima družbo dela tudi osemdesetletni Veljko. Veliko hiš je bilo med vojno v devetdesetih letih požganih. Med drugim tudi rodna hiša Ostoje. Zanimivost vasi je tudi v tem, da so se vsi prebivalci pisali, ne boste verjeli, Bubnjević - tradicija, ki se je ohranila še do danes.

Na obisku pri Veljku Bubnjeviću.

Prvi delovni dan naše odprave nas je zbudil dež. Kljub temu smo se odpravili na teren, kjer nam je Ostoja pokazal tri jame, ki se jih je spomnil še iz otroštva. Ena od njih je bila že na vhodu zasuta, dve pa sta bili potencialno zanimivi. Tudi Miha je dodal svoj delež, saj je našel dve jami. Cel čas nas je močil dež, zato smo se odločili, da popoldne izkoristimo za izlet v Zelenkovac. Kaj naj vam povem o tem kraju? To pač morate doživeti. Povem vam samo to, da je tam Ostoja od lokalca kupil gumijaste škornje za 20 €. Naslednji dan smo raziskovali locirane jame. Prva jama je dosegla globino 19, druga 17 in tretja 12 m. Vsa brezna so se končala z skalnim podorom, vendar je bilo po sigovih tvorbah mogoče sklepati, da je bil včasih tam močan prepih. Tudi če bi v jamah bil prepih, ga nismo mogli čutiti, saj je bila temperatura v jami poravnana z zunanjo. Kot zanimivost naj povem, da so domačini eno izmed jam imenovali »Bezdana« (bez dna), kar v prevodu pomeni »brez dna«. Jama je bila globoka vsega 17 m.

Dež nas ni ustavil pri raziskovanju.

Družinska naveza Dujaković.

Mitski Zelenkovac.

Kljub majhnim globinam se nismo predali in se v nedeljo odpravili na pregledovanje terena. Za vodiča se je ponudil osemdesetletni Veljko in priznati moram, da sem krepko sopihal za njim, ko je zagrizel v klanec. Pokazal nam je še dve novi jami in že raziskano Veliko Pečino. To je fascinantna udornica, s premerom cca. 70 m in globino 40 m. Nazaj grede smo pregledali še ostali jami. Prva se je začela z vodoravnim vhodom in se po manjši ožini poševno spustila. Nadaljevanje je na globini 20 m zapiral skalni podor. Druga jama se je končala že na globini 7 m.

Ko Veljko zagrize v klanec, ga nihče ne dohaja.

Kraška udornica Velika Pečina.

Jame so po večini lepo zasigane.

Če potegnemo črto, smo na si na odpravi ogledali 8 jamskih objektov, od tega smo registrirali 5 novih jam. Nobeno brezno ni presegalo globine 20 m. Iz jamarskega vidika precej borni rezultati, vendar pa je po mojem mnenju območje izjemno perspektivno. To dokazujejo tudi vodnate razmere. Izpod planote Dragnić podovi namreč izvirata dve reki – Sana in Pliva. Izvir slednje smo si ogledali zadnji dan in po količini pretoka lahko predvidevamo, da je v osrčju Dragnić podov ogromen jamski sistem. Vsekakor si področje zasluži naše pozornosti in upam, da bomo naslednje leto organizirali še eno večjo odpravo, kjer bomo lahko bolj podrobno raziskali površje in jame.

Eden od izvirov Plive.

Več o odpravi pa boste lahko izvedeli v četrtek, 28. oktobra, ko bomo imeli potopisno predavanje o odpravi Bosna 2010. Kolegi iz Speleološkega kluba Gremlini pa nam bodo predstavili njihove aktivnosti. Informacije o potopisu še sledijo.

Na odpravi sodelovali: Zoran in Filip Dujaković (Speleološki klub Gremlini, Banja Luka), Ostoja Bubnjević (vodič), Miha Rukše, Jože Stopar ter Klemen Mihalič (Jamarski klub Novo mesto).