Napad na Vimol

17.9.2010

V nedeljo, 12. septembra, sva z Antonom sklenila, da greva raziskat brezna v okolico bivše kočevarske vasi Vimol. Na eni od zadnjih akcij smo tam našli in odprli nekaj brezen. Na srečo sta udeležbo potrdila dva prijatelja iz bližnje vasi, s katerima sem pred tednom obiskal eno izmed večjih jam na našem koncu. V petek in soboto je bil vztrajen še Žan iz Semiča, ki je na akcijo prišel kar s čudnim tipom Vespe - mislim da kitajske različice.

Od Ježkove lipe smo odrinili navkreber do Brezna nad Vimolom, kjer smo vhod malce polepšali z 9 kilsko macolo. Odprli smo lepo zasigano stopnjasto brezno z globino 8 in dolžino 7 m. Nadaljevanja nismo našli, so bile pa tam stopinje od medveda (zunaj seveda). Nato smo raziskali 9,5 m globoko brezence Vimol 2 z dvorano dolgo 5 m. V kotu smo opazili okostje lisice, ki je poginila v jami.

V breznu nad Vimolom.

Čas je dokaj hitro tekel, no ja, če bi mi spustili kavico in trgovino, bi bila ura 10, tako pa je bila že preko poldne. A kaj, ko po sobotni prežurani noči paše nekaj bolj gostega, za razdražen želodec pa je itak najboljša tirolka in kumarice. Malica nam je kar dobro dela, le en kup os nas je prisilil, da smo jedli počasi, drugače bi vse padlo direkt v rit ;-) Po malici naj bi odprli polšno, malce smo brcali okoli vhoda, ga malce pokopali, nato pa sem postavil negativno diagnozo in vsem je padel kamen z duše, da ni bilo potrebno delat.

Pred vhodom v Vimol 2.

Ker sem pa fantom obljubil, da bomo pogledali eno večjo jamo, sem zbral Kapniško jamo, v kateri sam še nisem bil. In smo šli. Fantje so sprva godrnjali po lazenju čez podor, v zgornjih delih bi jih moral pa skoraj navezat na vrvico, tako so bili zavzeti. Skoraj preveč: no ja, vajenec bi kmalu 3x odkril isti rov, pa kaj mu morem, veselje sem mu pa z resnico le vzel. Žan je nekaj šaril po nižjem delu, godrnjal, da bi mogoče tam šlo, potem pa priznal, da je spodaj nevarno. Nato smo počasi odpujsali ven, kjer nas je čakal Anton s pivičko. Sam ni šel v jamo, ker sem pozabil vrv na Vimolu in jo je šel iskat. Potem sem si mislil, da bolj da je ni več, saj sem se spomnil, da sem pozabil eno zelo staro. Zadnjič sem se spustil po njej in priznam, da sem samo gledal, kam bom prletu na tla. Glede na to, da je statik, deluje kot dinamik – zakaj še ne vem. Naredili smo nekaj skupinskih fotografij, določili naslednji plan in se razšli.