Prvojamarjenje 2010

14.5.2010

Ideja je padla! Za praznik dela organiziramo raziskovalni tabor na Kočevskem rogu. Takoj sem poslal maile članom JKNM in nazaj so se vsule prijave za udeležbo. Prijav je bilo toliko, da sem moral narediti ožji izbor udeležencev, ker bi drugače zmanjkalo golaža … Tako smo se za praznik dela  v zgodnji jutranji uri zbrali v Dolenjskih Toplicah Anže, Jernej in jaz. Privoščili smo si hitro kavo in odbrzeli proti Žagi Rog, kjer nas je že čakal tečajnik Franci in simpatizer jamarskega kluba Jurij, ki se je tudi odlično izkazal kot vodič po Rogu.

Lokacija tabora - skavtski dom na Žagi Rog.

Še zadnje usklajevanje pred akcijo.

Odločili smo se, da dopoldne pregledamo teren v okolici Bezgove gorice. Vseh pet se nas je postavilo v vrsto in začeli smo s pregledovanjem. Teren je bil obetaven, jame pa so se kar skrivale pred našimi očmi. Franci je postajal malo živčen in na vsakih pet minut je sledilo vprašanje: »Kdaj gremo pa v jamo?« Odgovor je bil seveda standarden: »Čez petnajst minut.« In smo trapljali naprej po goščah. Ob dveh smo se dobili pri avtu. Jurij, Franci in jaz smo ostali brez jame, čakali pa smo še Jerneja in Anžeta. Ko sta prišla izza ovinka, smo trepetali kot petletni otroci pred darili, da vidijo, kaj je prinesel dedek Mraz. Na naše olajšanje sta povedala, da sta našla tri jame. Dve da sta manjši, tretja pa je bolj perspektivna. Dobro, nekaj bo. Odpeljali smo se nazaj v tabor na zasluženi, odlični Majzlov golaž, kjer nas je že čakal Uroš.

Po kosilu smo se razdelili v dve skupini. Uroš, Franci in Jernej so se odpravili iskat jame, ki jih je že lociral Frenk. Imeli smo približne GPS koordinate in opise poti. Naloga ni bila lahka, vendar so fantje našli eno Frenkovo jamo in dve novi. Nekje vmes smo ostali brez Francija, ki je pobegnil domov. Je mislil, da bomo samo po jamah hodili, vendar je uvidel, da je jamarstvo še marsikaj drugega. Franci, oprosti, se ti bomo oddolžili s Šolnovim breznom. Do takrat pa najdi še kakšno novo jamo na vašem koncu.

Merjenje jame KA1.

Jurij, Anže in jaz smo se odpravili pregledati jamo, ki smo jo našli dopoldne. Globina ni bila ekstremna, okrog 25 metrov, vendar je nama z Anžetom vzela devištvo v registriranju jam. Nadela sva ji delovno ime KA1 (Klemi-Anži 1) in upala, da bodo nekoč imena segala do KA89. Anže se je na vsak način hotel še malo sprehajati in kmalu smo našli še dve jami. Ob osmih smo se vrnili v tabor, kjer smo našli Šinija, ki je sedel na obrobju v globokem transu. Kasneje sem izvedel, da se je malo ustrašil skavtov, ki so ravno takrat imeli delovno akcijo v njihovem domu, kamor so nas prijazno povabili, da lahko zvečer tudi prespimo. Za večerjo smo pojedli klobase in se usedli ob ogenj. Večer se je iztekel v sproščenem vzdušju. Več o tem pa na Šinijevem blogu (http://www.sinigoj.com/2010/05/jesus-camp).

Skavte je Uroš kar malo prestrašil s Hej brigade!

Khmm ... Če je mraz se mora človek nekako ogreti.

Širjenje ožine.

Naslednje jutro smo se vsi zbudili z rahlim glavobolom. Posumil sem, da je to zaradi premalo popite tekočine in da smo malo dehidrirani … Nič zato. Znova smo se razdelili v dve ekipe in v nedeljo dopoldne raziskali in izmerili še dve novi jami.

Je jama, ali ni jama?

Skupen izplen tabora je bil torej pet novih jam, katerih globina pa ni presegala 25 metrov. Še lepši pa je podatek, da smo se med zapisnikarje vpisali trije novi jamarji JKNM – Šini, Anže in jaz …

Na zasluženi malici.

Za zaključek naj ocenim, da je tabor absolutno uspel in moramo to še kdaj ponoviti, saj Kočevski Rog kar kliče po raziskovanju. Če bomo vztrajni, nas bo nekoč Rog spustil tudi malo globlje v svoje nedrje, če sem lahko še malo pesniško navdahnjen.

Prvojamarili smo Jernej, Uroš, Anže, Jurij, Franci, Šini in Klemen.