Ne me J.

28.1.2010

V mirnopeški dolini in okolici se (med jamarji) ta čas svet vrti okoli iskanja dihalnikov. Nekaterim se to zdi odveč, drugi v tem vidimo možnost za nova preizkušanja svojih kopaških znanj. Spodaj opisano dogajanje res ni prvovrstna agencijska novica, ampak ko v Mirni Peči najdeš luknjo vhoda, v katero lahko porineš glavo skupaj s čelado vred, preprosto moraš nekaj napisati ...

Če se občasno družiš za Markom Pršino na njegovih fotografskih akcijah, nekako postaneš "pametnejši" in to hočeš hitro prodati naprej. Tako jaz v ponedeljek zvečer hitim Dragu razlagat' o sistemu jam na Radenskem polju, vse skupaj pa še zmešam z mojimi sanjami o podzemnih delih reke Temenice ... Že mu na papir (račun za dve pivi) rišem dele okrog Vrhovega, kjer Temenica ponira ob stoletnih vodah, z vsemi predpostavkami, višinskimi razlikami, … Vse to z namenom, da on naslednji dan pregleda ta teren. In padale so konkretne odločitve oziroma naloge ... Če si v gostilni, so itak stvari bolj jasne! In tako se Drago poda na ta njemu še neznani del in s sabo vzame še Anžeta. In glej ga zlomka, kljub moji "dobro narisani specialki" jima ne uspe najti želenega cilja. Hvala bogu, za nas!

Ni mi preostalo drugega, kot da jima (v sredo, 27.1.2010) sam pripravim eno kratko izobraževanje na terenu. Pa se je Anže kmalu premislil. "Se 'mam za učit", je bila njegova. Tako se z Dragom v popoldanskem času sama odpraviva najprej v Grč vrh, da poiščeva in pregledava dihalnike, predvsem pa da fotografirava vhod v Jamo Grč vrh 3 (delovni naziv), ki je ponovno znatno onesnažen s komunalnimi odpadki in deli kadavra. Ob tem sva se spomnila na vseslovensko akcijo Očistimo Slovenijo. Samo še na april morava počakati, da bo vse očiščeno, sva si dejala, potlej bomo pa raziskali, kaj se je skrivalo pod smetmi.

V nadaljevanju sva šla še na Vrhovo - mimo Jame dveh rokavic (do v ponedeljek zarisanega cilja). Ma, saj fanta nista bila tako daleč proč od jame - le nekaj metrov zraven njunih stopinj je čakala. Pokažem mu požiralnike, za katere vidiva, da so predihani. Že so padali plani: naslednjo nedeljo bomo pa … Zagreta s planiranjem in obdana z mrakom, hitiva proti avtomobiloma, ko sem se spomnil, da mu moram še nekaj pokazati. Vzel sem specialno luč za iskanje dihalnikov (verjetno zanjo še niste slišali, ampak obstaja!) in jo mahneva pogledati še domnevno brezno, ki je bilo zasuto z vejami. Tokrat je bil na novo notri še del starega voza, nekaj komunalnih odpadkov, skratka žalosten pogled. Vendar ker sva imela čarobno lučko, nama morala ni padla in sva hitela pregledovati okolico, ki je posejana z manjšimi vdori.

Nasmejani Drago, kako da ne ... Foto Jože Tomšič.

Na robu udora sem nenadoma zagledal nekaj, kar močno spominja na vhod in res: našla sva pravi vhod! Kleče sem baje vpil: Ne me j..., ne me j.…, in tako sem nevede določil ime vhoda in gotovo tudi jame v nadaljevanju. Vhod je za mirnopeške razmere sorazmerno velik, saj gre en normalen jamar normalno skozi. Trenutna globina je 1.5 m, nadaljuje se v dve smeri (sredina je lahko tudi polnilo) in kar je najbolj obetavno, iz jame piha … Preverjeno, ker sva to opazila na bršljanu in vodni pari. Lahko upravičeno pričakujete, da bo nadaljevanje zgodbe že v kratkem.

Z lučko jame iskala: Drago Primc in Jože Tomšič.

PS
Vsem nejevernim Tomažem, ki dvomijo, da je Moj dihalnik prava stvar, pa še kratek video.

Tako piha iz Mojega dihalnika.

Dodatek 2.2.2010

Najnovejše odkritje na mirnopeškem koncu - jama Ne me J. – nima zaman takšnega imena. Po številnih telefonskih klicih smo se na snežno soboto na čaju in kavici z vsemi potrebnimi dodatki uspešno dobili Franci, Primož in moja malenkost Drago. Tom je moral biti v službi, zato smo k tej famozni jami odšli sami. Lepo smo si razdeli delo: Primož ogenj, Franci pomaga Dragu … Samo ni dolgo pomagal, ker je Primož našel dihalnik in je že kopal …

Sprva nisem mogel dojeti, zakaj moramo v Mirni Peči stalno kopati in zakaj so jame zmeraj zasmetene. Saj smo že vajeni, da iz jame vlečemo crkovino, ampak kokain v jami? Tega pa res nismo pričakovali. Ja, sem mislil, da bomo kaj zaslužili, ampak je Franci izjavil, da je v polivinilasti vrečki le škropivo čudnega imena

Kostko in "kokain".

Prav besen, ne zaradi tega ker ni kokain, temveč zaradi škropiva v jami, sem še malo kopal, nato pa so že sledile menjave delovne sile. Naknadno je na delovno akcijo iz službe prišel še kamnolomec Tom (z vsemi klobasami in pivom, da se je malo oddolžil za zamudo) in se lotil največje skale. Tekom dneva sta na delovišče prišla še kontrolorja Anže in Andrej - preveriti in dokumentirati akcijo, da bo vse uradno.

Delovišče.

Po treh ali petih urah kopanja, saj ne vem točno, smo odprli ožino in bam …, gremo noter! Franci kot prvopristopnik se spusti najprej in že vse sanje uniči z besedami: "Saj ni nič posebnega, se zapre!" Madona, saj ne moremo verjeti. Grem še sam preveriti in spodaj je res le eno samo veliko, 14 m globoko razočaranje. Ja, ja, ampak upanje umre vedno zadnje, še je možno nadaljevanje!