Vrnitev na kraj zločina

4.1.2010

Poleti smo v Šolnovem breznu kar nekajkrat poskusili izčrpati vodo iz domnevnega sifona, ki naj bi skrival domnevno nadaljevanje in po večkratnem trudu in po nekajkratnih neuspehih nama je s Klemnom končno uspelo izsušiti manjše jezerce (dasiravno globoko najmanj 5m), a le zato, da sva dokončno "dokazala", da nadaljevanja ni in da sifon ne obstaja!

A ne glede na dober namen odkriti nove rove ali celo brezna, naju je vseeno malce vest pekla, da sva vso vodo izčrpala in prej lepo kotanjo naredila grdo (izčrpala sva vso ujeto vodo), zato sva se v soboto (že v novem letu) odločila, da spet skočiva pokukat. Ali je dolgotrajno deževje popravilo "škodo", ki sva jo naredila, seveda. In ker je posilvestrski čas idealen za obisk jam, ker je potrebno skuriti naše polne riti, saj smo vsi prenažrti in se ne moremo niti premikati. Zatorej sva s Klemijem bolj zgodaj navila uri in že ob grozljivi deseti uri zjutraj pri meni spila kavo in bila, ko je zvonilo k opoldanski maši, že v jami. Deževati je nehalo oz. se je dež spremenil v sneg. Kar pa ni pomagalo, v jami je voda dobesedno lila po stenah. Ko sva prišla do kotanje, iz katere sva prejšnjič izčrpala vodo, sva si oddahnila. Pa ne zato, ker sva se končno umaknila s prhe, temveč zato, ker se je kotanja lepo napolnila in je voda zalila vse ponvice in odtekala v jezero niže dol.

Poleti smo se morali do vode spustiti skoraj 3 metre ...

... zdaj dobesedno bruha iz kotanje ...

... in teče v nižjeležeče jezero, ...

Sva šla dol še do jezera, pa ne zato, ker še ne bi bila dovolj mokra, temveč zato, da sva pokurila še nekaj novoletne hrane in pobrala vrečke, ki so nam ob črpanju ušle v globino in se nam tedaj ni ljubilo ponje. Spuščala sva se po še hujšem tušu. Voda je tekla v rokave ter mimo ritke v škornje. Še dobro, da imava oba v škornjih luknje, da je lahko tudi ven odtekla!

... ki pa se ne bo napolnilo, saj ima odtok.

Jezero je bilo sicer višje kakor ob zadnjem obisku, a ne previsoko, ker sproti tudi odteka. Malce sva še občudovala lepoto spodnje dvorane, potem pa spet gor. Jaz bolj počasi, ker sem imel bolj umazan kombinezon in sem hotel, da mi ga padajoča voda še lepo opere ...

V prvi, najvišji dvorani, pa je Klemen našel še eno ožinico, ki ni zarisana v načrtu in sva se kakšno urico trudila prebiti skoznjo. Ta se je spustila kakšnih 15 m nižje v relativno prostorno dvoranico in se zaključila v blatu. Kjer je bil lepo viden odtis škornja, torej nisva bila tam dol prva.

Malce, samo malce razočarana sva se potegnila gor in nemudoma postala boljše volje, saj je vmes zapadlo kakšnih 7 cm snega. In je bilo vzdušje takoj bolj novoletno ...

Kontrolno in pospravljalno akcijo sva izvedla Klemen Mihalič in Damijan Šinigoj.