Uživanje v deželi ob Kolpi

10.11.2010

Pa je zame le prišla nedelja, ko sem s kolegi jamarji utegnil na akcijo. Miha se je z domačinom iz Špeharjev zmenil, da mu bo pokazal nekaj jam. Vreme se je sicer bolj kislo držalo, a smo se vseeno imeli super. Pred klubom se nas je zbrala peterica, od koder smo se podali na drugo stran Gorjancev, kjer so nas domačini že pričakovali. Najbolj jih je zanimalo, kaj se skriva za zevajočo luknjo na vrtu domačina Franca Mukavca. Po podrobnejšem ogledu jame smo ugotovili, da se po 33-ih metrih zapre. Ven smo prinesli vodovodno cev, ki žal ni dosegla vode, zaradi katere je bila spuščena v jamo. Na dnu pa je bila še ena zanimiva najdba - prava jamarska čelada (še skoraj nerabljena). Licitacija bo objavljena naknadno. Očitno le nismo bili prvi jamarji v jami, na srečo lastnika čelade ni bilo na dnu.

Kdo je not' padu?

Ko smo prilezli ven je po stari belokranjski navadi takoj sledilo okrepčilo, rakija, borovničke, vino, ..., skratka vse, kar ti srce poželi. Sicer so nam že prej ponujali, a smo rekli, da moramo prej vsaj malo zaslužiti. Sledila je živahna debata ob kozarčku in sveže pečenem "štrudlu". Seveda smo tudi mi prispevali plastenko Golobinčana in Vinjevrške kapljice, da ne bi kdo pomislil, da pijemo samo na tuj račun. Skoraj smo se, kot bi moja mama rekla, "zasedeli kot berač na žegnanju", a se je bilo treba podvizati, kajti za ogled smo imeli še štiri jame. Nedaleč od obložene mize nam je v oko padel tudi lepo obnovljen kamnit mlin za mletje sadja in izdelavo soka.

Ob belokranjskih dobrotah.

Mlin za sadje.

Naslednja jama je bila na drugi strani vasi. Lepo zakapana vodoravna jama z ožjim vhodom, ki ga je razširil domačin Ivan Medved. V njej so našle dom tudi kune, saj so imele v oddaljenem delu "WC". Žal perspektivnega nadaljevanja nismo našli. Je pa Boro spet izvedel reševalno akcijo. Iz temačnih globin je pod svobodno sonce prinesel manjšega slepca.

Do naslednje jame je sledila vožnja v oldtimerju - Fiatovi "kompanjoli", letnik 1960 z motorjem letnik 1955. Škoda, da ni bilo Šinija, ker je zamudil enkratno vožnjo. Šoferjeva kabina je enostavna, brez odvečne elektronike, večino komand je še na "žgance", vendar dela in gre kot švicarska ura. Prtljažni del pa je dovolj prostoren za pol kluba in še kup opreme. "Vozi Miško!" Peš nam skoraj ni bilo treba veliko hoditi, ker s takim terencem prideš praktično kamorkoli. Tretja jama je bilo zlizano brezno globine 28 m. Sige nikjer, je pa zato toliko bolj "dišalo". Na dnu je bilo nekaj ostankov divjega prašiča, ki so ravno "lepo" dišali. Poleg je bila še lobanja košute in verjetno kune. Sicer pa se na žalost brezno tukaj konča. Četrta jama je bila še manjša vendar dovolj velika za registracijo.

Armaturna plošča.

Na pol prazen prtljažnik terenca.

Jamarska z oldtajmerjem, šoferjem ter volkom.

Terenc na terenu.

Peta pa je bila spet malo večja, ne sicer po globini, temveč po prostornini in je bila prav lepo zakapana. Za likof nas je šofer Viktor Simčič še pogostil z domačo salamo, ki se je po tako obilnem raziskovanju prav prilegla. Zraven je tekla še kapljica rujnega, z Vinjega vrha seveda, Golobinčana je namreč že prej zmanjkalo. Naj se zahvalim prijaznim domačinom za gostoljubnost, domače dobrote ter nove jame in seveda še kdaj nasvidenje. Kot je Borivoj rekel: "To je bila najboljša akcija letos."

Uživali v podzemnih, nadzemnih in namiznih dobrotah dežele, kjer se Bela krajina dotakne Kolpe: Miha Rukše, Borivoj Ladišić, Anže Tomšič, Jože Tomšič in Andrej Gašperič, ter domačini: Viktor Simčič, Ivan Medved, Aleš Kobe, Nik Kobe, Stanko Štefančič, Franc Mukavec, Boris Radojčič, Robert Simčič in Slavica Simčič.

Andrej Gašperič