Nove dimenzije na Poljanski gori

8.2.2010

Že zjutraj sem se zbudil z veliko mislijo, da bo sedmi februar pisan v zgodovino našega kluba. Po vsem pripovedovanju Srečka, da je našel luknjo, iz katere buči šum slapu, sem vedel, da smo na pravi poti! Pa še blizu Čaganke je, tako da se nisem obotavljal, Gregor pa tudi ne ...

Najprej smo se borili s snegom, saj ga je bilo 15 cm "na frišno", ceste seveda nesplužene, mi pa z Meganom …A so "gudjerke" opravičile svojo ceno! Pa še Srečka smo imeli v avtu. Hvala bogu, da je vhod v jamo ob cesti, saj je bilo snega toliko, da smo ga imeli tik pod jajci. No, vsaj jaz, ki jih imam niže, kot onadva velikana.

Pred akcijo sredi snežne pravljice.

Vhod od blizu.

Prvi sem na toplo smuknil jaz, prva dva metra kar prosto in takoj zagledal nemško čelado. Kar iz navade sem hotel reči Dober dan!, a je bila pod čelado samo zemlja. Najprej sem šum vode primerjal s tistim iz Straškega mejnika in sklepal, da smo v precej večji podzemni banji! Namreč, če v jami slišiš reko, potem je to gotovo samo potok, ker se v jami vse potencira!

Pogled proti vhodu.

Meander nas je ustavil na globini 4 m, v katerem je tudi teklo v potokih – a od našega švica. Zaskrbelo nas je, ker sem jaz zamenjal macolo za kamen in jo vrgel v stopnjo niže. Srečko je tega pri meni že navajen, zato se je samo smejal. Ne vem, ali mu je bilo res tako smešno ali pa je s smehom samo zadrževal jezo? V nadaljevanju sem iz odgovornosti še bolj kopal, tudi z obcestnim kolom, ki ga je prinesel Gregor. Žal je tudi kol končal podobno kot macola in šele z naslednjim kolom mi je uspelo! Če ne bi vrgel macole v globino, tudi kola ne bi imeli – slednji pa se je izkazal za odličen vzvod! Sklenil sem, da bom Srečku kupil eno macolo kar vnaprej, da mi jo bo naslednjič z lažjim srcem dal v roke ... Kmalu smo prehod razširili in s Srečkom sva šla v izvidnico pet metrov niže, v zasigano stopnjo nad breznom. Prvi zvoki iz mojih ust so bili barve Gargamelovega glasu, opis brezna pa črna luknja. Zasigano brezno se z globino širi neenakomerno v nekakšne balkonske nivoje, iz katerih se voda preliva v potokih, na koncu pa izgine v črno luknjo nekje 35 metrov niže. Zgradba jame in velikost prostorov me nekako spominja na najgloblje jame iz tega območja ...

Nad črno luknjo!

Nejasen pogled v globino. Na steni se vidi tekoča voda.

Nadaljnje prodiranje ni bilo v prvotnih načrtih današnje akcije, zato smo spust v globine pustili za naslednjič, ker se bo ta zgodba gotovo še nadaljevala … Dotlej si pa v uteho oglejte Srečkov video s prikazom, kako obcestni koli v globino izginjajo!

Sneg plužili in s sladkim priokusom odšli domov: Gregor Brulc, Srečko Vidic in Jernej Tramte.

Opomba urednika:

Čelada je ziher italijanska! Je eno takšno tudi moj oče imel. Privezal jo je na dolg kol in z njo gnojevko preko premetanega gnoja zlival. Je bila 40 let v gnoju, pa ni prerjavela, pa smo zato raje gnojišče ukinili ;-)

Dodatek 15.2.2010

Opažam, da smo jamarji precej praznični. Takrat, ko ne-jamarji jedo tenstan krompir in govedino iz goveje župce, se mi premočeni in blatni tenstamo v ožinah. Tokrat smo naleteli na Valentinovo, zato je bilo lepo, da smo šli obiskati aktualno jamo in ji čestitati za praznik. Prinesli smo ji svetlobo, ona pa nas je očarala s svojimi lepotami in dimenzijami.

Snemalna oprema je pripravljena.

Brezno, v katerega smo zadnjič samo kukali, se je končalo 35 m niže. Brezno je zasigano in polno kapnikov vse do tal. Voda teče iz vseh strani in škropi, kot bi padal dež. Ko sem se približeval dnu, ga sprva ni bili videti, nato pa sem ob robu zagledal neprehodno razpoko, ki je potrdila naše nedvoumno prepričanje, da jama skriva nekaj velikega ... Za razpoko se skrivajo nove dimenzije, ki jih z lučjo nismo mogli oceniti. Vidi se samo temni prostor in veliko jezero, kar nakazuje na začetek nekaj izjemnega.

Srečko in Gregor v meandru.

Tehnične težave - vlaga!

Kot zanimivost naj povem, da vrh tega brezna leži 2 m pod cesto, zato se sliši hrumenje avtomobila. Nenavadno pa je to, da je na globini 10 m tolikšna količina vode, čeprav se v okolici temperatura že dolgo ni dvignila nad ničlo. Skratka, tale dodatek k raziskovanju VK11 ni zadnji, zgodba se nadaljuje …

Zaljubljeni v VK11: Gregor Brulc, Srečko Vidic in Jernej Tramte.

Dodatek 2.3.2010

Ko si že nekaj časa jamar in ko misliš, da lahko predvidiš marsikaj, se kdaj pa kdaj lahko tudi krepko zmotiš! To nedeljo smo bili močno presenečeni, ko smo Gregor, Srečko in jaz po štirih akcijah končno razširili razpoko in se v slapu vode spustili do dna dvorane na globini 50 m. Seveda, če bi bil z nami Šini (doktor ožin), bi nam uspelo že prej, a čas za prekinitev raziskovanja tokrat ni igral pomembne vloge.

Logično je, da če voda v dvorano priteka, potem se lahko v najslabšem primeru pričakuje vsaj majhen meander ali razpokico, v katero voda tudi odteka. Mi pa smo se na dnu zmedeno ozirali naokoli, kot da smo nekaj izgubili. Sicer je tokrat Srečko vrgel štemmajzelj v ožino, a ne zaradi tega ... Še danes nam ni jasno, kje in kam voda odteka? Teoretično že, ampak da je to možno v realnem, pa si nihče od nas ni niti približno predstavljal. Zaradi blatnega jezera in slapu jame nismo mogli natančno pregledati, a je vseeno upanja precej manj. Jamo smo razopremili, načrtujemo pa, da se bomo vanjo vrnili ob suši, ko vode po »našem predvidevanju« ne bo.

Ostalo je nekaj malih vprašajev, ki pa jih bomo reševali poleti. Na koncu smo naredili še zaključno dejanje tako, da smo šli na prigarano pizzo, zaključne besede raziskovanja pa nismo mogli najti. Opravičujemo se vsem, ki smo jim vlivali prazno upanje. Tako je pač v jamarstvu, vendar nič ne dé - upanja je na pretek!

Mokri kot miši smo se na dnu začudeno gledali Gregor Brulc, Srečko Vidic in Jernej Tramte.