Kanin 2010 - Monte Kanino speleos

24.3.2010

Če bi nas nekdo na Kaninu od daleč opazoval, bi rekel, da smo alpinisti in ne jamarji. Smo pač taki, da za dosego ciljev počnemo tudi tisto, kar nas v prvi vrsti ne žene v gore. Jamarska Meka pa je ravno v visokogorju, kjer so najgloblje jame. Novomeški jamarji sicer že vrsto let raziskujemo na Kaninu in tako smo Miha, Andrej in Jernej šli tudi v soboto, 20. marca 2010 iskati dihalnike oz. izkoristitizadnjo priliko pred poletjem. Andrej Hudnik sicer nikoli ni živel na Dolenjskem, pa jo vseeno nekaj nosi s sabo, saj je že vrsto let naš član. Veliko je pripomogel k razvoju jamarske tehnike v Sloveniji, sicer pa je tudi alpinist in turni smučar. Tako kot jaz, se je odzval Mihovemu povabilu na obisk sončnega in zasneženega Kanina.

Jutro sem začel že ob pol petih, na Kanin pa smo prišli nekje ob trinajstih. Vmes smo imeli še vajo reševalne tehnike - za pacienta smo dobili kar Mihov avto, ki smo ga malo pred B postajo na škripec potegnili iz zasneženega obcestnega jarka. Iz reševanja smo se veliko naučili: odslej med obvezno jamarsko opremo sodijo tudi verige za gume. Tako smo se bili prisiljeni vrniti na A postajo.

Reševalna vaja materialnih sredstev z improviziranim škripčevjem.

Dokaz za Mihove pogoste obiske Kanina se je pokazal takoj, ko smo prišli na D postajo (vrh smučišča). Tam smo bili deležni luksuza, saj smo od oskrbovalcev smučišča dobil sobo, ki smo jo uporabili kot bazo našega raziskovanja. Megla, ki se je razprostirala v vsem vidnem polju, nas ni zmotila, zato smo pogumno švignili proti Skalarju. Sneg je bil še primeren za varno hojo. Upali smo na razjasnitev, da bodo naše oči segle do najbolj oddaljenih dihalnikov in vrhov, bilo pa je ravno nasprotno. Pri Skalarju se nam je sicer za minuto prikazalo sonce, kar je nakazovalo na nizko meglo, ki pa se nikakor ni hotela spustiti ali vsaj dvigniti, zato smo iskanje dihalnikov omejili na območje okoli Skalarja. Našli smo jih kar nekaj in se vanje tudi spustili. Kako prijetno je najti dihalnik, da se vsaj za nekaj časa umakneš od ledenega vetra. V sunkih je bil je tako močan, da če bi odskočil od tal, bi lahko poletel vse do doline. Med prečenjem strmega zasneženega pobočja v gosti megli sem se počutil kot alpinist na Himalaji, a ko sem pomislil, da nam manjka še šest tisoč višinskih metrov, sem se takoj zresnil. Preden se je zvečerilo, smo se vrnili v bazo na D postajo, kjer smo z vozniki ratrakov povečerjali, skuhali nekaj dolenjskega vina ter se zadebatirali pozno v večer.

Tri-sekundni sončni flash proti zamrznitvi. Slabo učinkovito.

Jernej in Andrej pazljivo kukata v dihalnik.

V dihalniku na toplem.

Poziranje na Kaninski modni pisti.

Jernej in Miha v vsaki špranjici vidita JAMOOO!

Zjutraj smo se vrnili do Skalarja, kjer smo pustili nekaj opreme. Naš namen je bil iskati dihalnike od Skalarja pa vse do doline po še nepregledanem območju. V prvem delu smo našli kar nekaj obetavnih, vendar nam je megla zagodla še bolj kot prejšnji dan. Na trenutke sploh nismo upali narediti koraka, ker razen beline nismo videli prav nič. Zgodilo se mi je, da sem se naenkrat znašel pred prepadom, kar da človeku jasno vedeti, da tukaj ni zajebancije ... Napredovanje po taki megli in terenu, ki ga Miha in Andrej ne poznata najbolje, bi lahko bilo precej tvegano. Zato smo se po premisleku odločili, da se po sledeh vrnemo nazaj do postaje D in Kanin po znani poti zapustimo. Precej daljša pot, a verjetno časovno precej krajša. Orientacija v megli je bila skoraj nikakršna, GPS pa nam na tovrstnem terenu ni veliko pripomogel. Tako smo se na D postaji oglasili pri ratrakistih, ki so zaradi megle imeli prost dan. Postregli so nam z zelenjavno enolončnico, ki je še danes ne morem prehvaliti. Po počitku nas je eden od ratrakistov zapeljal kar do dna smučišča. Z visoko dvignjeno roko in lepo besedo smo se poslovili in odpeketali v dolino.

Naše prevozno sredstvo.

He, he, ..., he, he, mi se pa peljemo, he, he!

Med potjo navzdol smo na eni od zasebnih parcel videli igrišče za balinanje, kar smo seveda izkoristili in odigrali eno rundo za pijačo. Miha je bil zadnji, Andrej pa drugi, zmagovalec pa ... Zadnja dva kilometra nam je na cesti ustavil gorski reševalec in nas zapeljal do A postaje, kamor smo prispeli ob šestih zvečer. Med potjo domov nismo mogli brez tradicionalne jamarske pizze in pijače, ki nama jo je bil dolžan Miha. V domačo posteljo sem se ulegel šele v ponedeljek ob pol enih ponoči.

Na poti v dolino.

Brez stila, Miha kljub vsemu balina s stilom.

Naj omenim še to: obiskovanje gora ni preveč tvegano in zaskrbljujoče, če imaš ob sebi dva izkušena inštruktorja, ki jima zaupaš in znata zdravo razmišljati. Občasno sem verjetno izgledal kot pujsek, ki teka za svinjo. Vendar sem zdaj precej bliže svinji, kot sem bil pred tem. Skratka: v tem vikend paketu smo doživeli več, kot celo leto pred televizijo. V imenu vseh treh se zahvaljujem oskrbovalcem smučišča, ki so bili izredno gostoljubni. Osebno pa se zahvaljujem Mihu in Andreju za strokovne teoretične in praktične učne ure. Zdaj bom lahko na Kanin peljal tudi svojo mamo, da ji pokažem, kaj znam ;-)

Na Kaninu smo sodelovali Andrej Hudnik, Mihael Rukše in Jernej Tramte.