Jamarski tečaj 2022 – I love Jama
23.5.2022
Rojen ob Postojnski jami, s hišo na Jami in vaško majico I love Jama, me inspirira in porine naprej, da naredim en majhen korak za človeštvo in en velik korak zame in naš kraj – vpišem se v jamarski tečaj. Zakaj že? Odpikal sem prvo polovico stoletja in na mojem bucket listu je zapisan tudi jamarski podvig – nenazadnje imam jamo pred nosom. Ali pa bom lahko le nekoliko lažje pobral stvari pod posteljo ter bolje zavezal bika za roge, da mi ne uide, kot je bilo navedeno v uvodnem nagovoru našega jamarskega kluba. Dela na kmetiji so se umirila in ravno pravi čas je, da se podam novim dogodivščinam naproti in to dobesedno. Kako bom to speljal, še sam ne vem, vem samo to, da me nekaj vleče v to za normalnega človeka nekoliko nelogično smer.
Končno dočakam petek, 19. uro in uvodno predavanje. Z Boštjanom, še enim bodočim jamarjem, se dobiva na parkingu Gasilsko reševalnega centra v Ločni, stopiva ven, vsak iz svojega avtomobila, se pogledava in skoraj v en glas izrečeva: »Za jamarski tečaj, a ne?« Na poti do klubskih prostorov se na hitro spoznava, izmenjava par besed in nekako prestrašeno in sramežljivo vstopiva v prostore kluba, kjer nas že čakajo tapravi jamarji: Andrej, Zdravko, Mitja in Šini, malce zamudi še Dominik, ki veselo vpraša:« A to so naši novi jamarji?« Z Boštjanom se pogledava in ugotoviva, da sva sama v tej zgodbi (Barbara bo vskočila v igro naslednji teden), na voljo imava dva predavatelja, dva inštruktorja in to samo za naju dva – mejduš sva pa res pomembna. »Še zadnja priložnost, da se švercam v sobi z dvajsetimi novimi tečajniki, je splavala po vodi, pa še Boštjana samega ne morem pustiti na cedilu!« mi je rojilo po glavi. Andrej in Zdravko sta profesorsko izpeljala uvodni predavanji o osnovah jamarstva, posebnostih ter ranljivost jamskega okolja in spoznal sem, da fantje resno jemljejo svoje poslanstvo, da so varuhi ne le jam, ampak tudi narave v celoti. Tudi Šini in Mitja sta se občasno vključevala v predavanji, dodajala svoje bogate inštruktorske izkušnje in meje jam so se pomikale globje in globje, vse do naše skoraj že 500 metrske Čaganke. Moj zemeljski um je začel procesirati omenjeno globino, ki znaša kar 25 blokov na Smrečnikovi. No ja, pa ne samo v globino, ampak tudi v višino 25 blokov, ker moraš seveda priplezati iz jame tudi ven. Za prvo predavanje bodi dovolj tako globine kot višine, od vsega preračunanega se mi je že kar malce vrtelo, ura je že odbila 21. in nekaj čez. Šini in Mitja predlagata, da gremo na pivo. Končno! Čas je že, da nekoliko umirim um, zberem misli in vtise.
Po petkovem predavanju smo zadolžili samo čelado ter dobili napovedan nedeljski obisk naše prve jame Jazbine pri Podturnu, rekoč, da je jama vodoravna in nezahtevna. Uf, si oddahnem. V soboto sem mrzlično odhitel po kombinezon v Merkur, izbral številko 56, pa ne zaradi višine. Iz omare sem potegnil stare škornje s kapico, ker so škornje bojda prva izbira za jamarja, boljša od gojzarjev.
Eden dela, trije nadzirajo!
Končno in težko pričakovana nedelja. Dobimo se pred šolo v Dolenjskih Toplicah in se počasi odpravimo proti Jazbini. Tokrat so bila naša življenja (pridružil se nama je še Dominik) zaupana Andreju in Zdravku, starima jamarskima mačkoma, ki o jamarstvu vesta vse in še kaj več. Pred jamo smo se naučili osnovne vozle – najlonski, bičev, polbičev ter opogumljeno odšli pred njen vhod, kjer so že bile postavljene vrvne lestve. »Tole bo pa še zanimivo,« sem si mislil. In bilo je! S pravilno prikazano tehniko je bila zadeva presenetljivo izvedljiva, seveda pa sem pokuril vse trenutne zaloge sladkorja v krvi. Kasneje smo vključili še spust, varovanje po vrvi in že sem se počutil kot pravi jamar, čeprav se je vse skupaj dogajalo izven jame.
Prvi jamarski koraki so za vse enaki.
Pa poglejmo sedaj še v jamo. Andrej nas je popeljal v skrivnostni svet flore in favne jame Jazbine. Prvi del jame so nekoč celo uporabljali za hlajenje piva in moje že nekoliko žejne oči so mrzlično začele iskati kakšno oldtajmersko steklenico piva, vsaj prazno, če že ne polno. V jami nam je Andrej pokazal male podkovnjake, v steni veselo počivajoče netopirje, in posebne bakterije, ki so fluorescirale lažno upanje, da smo končno našli zlato jamo. Do tu je bilo vse lepo in prav. V nadaljevanju sem uspešno opravil z dvema manjšima ožinama in eno krajšo vertikalo, pri tretji ožini pa je bila »širina dobrega človeka« vseeno nekoliko prevelika. Kljub temu, da nisem uspel videti zadnje dvorane, sem bil vesel in ponosen nase. Sicer pa imam sedaj prijatelje in tovariše, ki mi lahko povedo vse. Da se je nedeljski izlet končal tako rekoč sanjsko za bodočega jamarja, se je v bližini jame nahajala še destilarna Berryshka, kjer smo z Boštjanom in Dominikom strnili vtise in potešili že kar nekaj časa trajajočo žejo.
Andrej Kastelic
Foto Andrej Hudoklin