Generalka za Rock Otočec

15.6.2010

S Tomom sva se že dalj časa pogovarjala, da bi bil že čas, da gremo širit ožino v Brajerjevo jamo, ki nas je ustavila pri napredovanju po novih delih jame na prejšnji akciji. Ker sam ni utegnil, si je čas vzel Anže. V še ne tako vročem zgodnjem dopoldnevu sva se stlačila v jamo na prijetnih 10 °C. Ker sva vedela, kaj naju čaka oz. sva predvidevala, da ju ne bova rabila, sva pasova pustila kar pod zadnjo vertikalo.

Počasi sva se drsala (malo po riti, malo po trebuhu) po blatnih toboganih novih delov jame in tako pridrsala do ožine, ki naju je prejšnjič pri napredovanju ustavila. Iz borš sva potegnila "štem majzle" ali "TGM" in jo začela počasi grizljati. Po nekajkratnih zamenjavah sva se uspela pretolči čez - prvi je skozi pokukal Anže. Prikobacal je v malo večji prostor s kaminom in stopnjo navzdol, ki pa je bila videti precej ozka. Razmaknila sva nekaj kamnov, odbila nekaj špic ter se počasi začel spuščati navzdol. K sreči sem bil dobro podmazan z blatom, tako da večjih težav ni bilo. So se pa pojavile, ko so se stene začele odmikati (večji prehod). Kam se zdaj upreti, da bi ne zdrsnil prehitro navzdol? Še preden so pošle moči sem našel oporo in bil na dnu. Za mano je brez težav pridrsal še Anže.

Pogled pred ...

Pogled po ...

Razgledala sva se po novih prostorih in ugotovila, da se vse skupaj zapira. Sicer je bil ob strani kunji iztrebek, a kje je prišla noter, ni pisalo. Anže je našel manjšo špranjo, iz katere je vleklo. Ali jo bomo v prihodnje širili ali ne, pa še ne morem reči. Zaključila sva z razgledovanjem in treba je bilo spet nazaj navzgor. Hm, kako pa? Štrika nisva dol potegnila, nobenega od sotovarišev tudi ni več gori, oba sva ostala spodaj ... Pa sem poslal Anžeta - čvrstega mladca - naprej. Kaj pa on ve, kaj je to ozek prehod? In res je brez večjih problemov prilezel čez. On je mlad, na višku moči, jest pa sem že bolj švoh star stric. Prvič mi ni uspelo, pa tudi rinil nisem kaj preveč, pa mi je Anže podal macolo, da sem odbil ene dve špički in ne boste verjeli - bilo je za vsaj dve številki lažje.

Po srečnem povratku sva pospravila nekaj čiste opreme v umazane transportke in se podala proti izhodu. Tudi midva sva bila namazana, kot da sva bila v blatni kopeli na Rock Otočcu. Blata je bilo res na pretek, manjkale so le pomanjkljivo oblečene bejbe in krigl hladnega piva.

Med povratkom sem opravil še krajši fotosešn specialnih sigastih tvorb. Eno so heliktiti, drugega pa ne znam poimenovati drugače kot "čuden stalaktit". Skratka vse plane sva izpolnila, tudi tistega, da bova najkasneje do tekme Slovenija : Alžirija nazaj. Zato pa smo zmagali.

Heliktitna mreža.

Jokajoči "Čuden kapnik".

Po jamskem Rock Otočcu.

V zdravilni blatni kopeli uživala Anže Tomšič in Andrej Gašperič.

Dodatek 11.5.2011

Očitno je bila generalka za Rock Otočec preteklo leto zelo naporna, zato je merjenje takrat novo odkritih delov v Brajerjevi jami steklo šele to nedeljo. Anžeta in mene je že rahlo začela peči vest, da nisva dokončala lani začetega dela, pa se v tem času vseeno nekako nisva mogla prej pripraviti k akciji. Skratka, v nedeljo sva se le spustila v nove dele in jih kljub obilici lepljivega blata uspela izmeriti. Med meritvami sva seveda še malo škilila levo in desno, pa gor in dol za morebitnimi nadaljevanji, a kaj posebej obetavnega nisva našla. Sicer se je na enem mestu pojavljal prepih, a je praktično pod podorom, kar pa zna biti precej riskirano - nekateri to že vemo. Med točkama 7a in 8 a je polno zanimivih kapnikov, kakršnih nisem videl še v nobeni jami. Izgledajo, kot da so sestavljeni iz kristalov kalcita, vmes je tudi polno heliktitov in heliktitnih mrež raznih oblik. V dobrih dveh urah in pol sva namerila nekje 14 m višinske razlike in 39 m poligona. Jamo sva tudi razopremila ter potem za sladico še oprala sveže zamazano opremo in ugotovila, da se ne rabimo hodit' mazat' v Čaganko, ker je Brajerjeva precej bliže.

Zopet se mazala Anže Tomšič in Andrej Gašperič.