Kanin 1990 - Reševanje na Kaninu dvajset let pozneje

14.1.2010

Člani Jamarskega kluba Novo mesto (takrat še Jamarski klub Vinko Paderšič – Batreja Novo mesto) smo konec osemdesetih let preteklega stoletja močno okrepili svoje delovanje v najglobljih jamah Kanina (Bukovec, Rukše), poleg tega pa smo se aktivno vključili tudi v Jamarsko reševalno službo  Slovenije (JRS). Prvi je izpit za reševalca opravil Tomaž Bukovec iz Trebnjega, potem pa so izpite opravili tudi Miha Rukše iz Gabrja, Topličana Zdravko Bučar in Marko Pršina ter še nekateri drugi. Omenjeni štirje jamarji so (praktično še kot dokaj "sveži" reševalci) aktivno sodelovali tudi na verjetno do takrat najtežjem jamarskem reševanju na svetu.

Reševanje je potekalo od 14. do 22. januarja 1990 v Breznu velike razpoke (sedaj Črnelsko brezno) pod Črnelskimi vršiči (Rombon) v masivu Kanina. Prva nesreča se je zgodila v nedeljo, 14. januarja 1990, na globini 1050 m, ko je večji skalni blok italijanskemu jamarju Mariu Biancettiu stisnil roko. Po obvestilu o nesreči so italijanski jamarski reševalci krenili na sedlo Sella Nevea in od tamkaj po bližnjici želeli prečiti na Rombon, vendar so jih takratne jugoslovanske oblasti zavrnile, tako da so morali nazaj v dolino in čez uradni prehod do Bovca in nato na Kanin in naprej na Rombon. Tudi zaradi te podaljšane poti so se v jamo odpravili relativno utrujeni. Na poti reševalne ekipe do ponesrečenca je prišlo do druge nesreče. Massimilianu Puntarju iz Trsta je na globini 1030 m na glavo priletela večja kamnita luskina in ga težko poškodovala ...

Priprave reševalcev pred spustom v brezno.

Pogled v vhodno brezno.

Dolenjski jamarji smo bili preko Centra za obveščanje aktivirani v ponedeljek, 15. januarja in smo ostali v Bovcu oziroma na Kaninu vse do konca reševanja. Marko Pršina je kot izkušen organizator delal v logistiki in opravljal prevoze z Lado Nivo iz pogorja v dolino in nazaj, Zdravko Bučar, Miha Rukše in Tomaž Bukovec pa smo delali v jami. Rukše in Bukovec sta dvakrat širila ožine na različnih globinah. Rukše in Bučar sta potem sodelovala še v transportni ekipi do globine 600 m, Bukovec pa je bil tudi v zadnji reševalni ekipi, ki je preminulega ponesrečenca prinesla na površje. Bukovec je ob svojem reševalnem delu stalno poročal za časopis Dnevnik, tako da je imel tudi zaradi te vloge na gori nekoliko drugačen status in je bil praktično tudi edini fotoreporter v jami, čeprav je prvenstveno delal kot reševalec. Ko danes govorimo o sodobnih digitalnih fotoaparatih, naj zapišemo samo to, da je zunaj delal z zrcalno-refleksnim fotoaparatom Olimpus, ki mu ga je posodil Pršina, v jami pa s preprostim fotoaparatom Smena.

Prvi ponesrečenec Biancetti se je po zdravniški oskrbi (mavec na roki in protibolečinska sredstva) in ob spremstvu jamarjev sam povzpel na površje, kamor je prispel v sredo, 17. januarja dopoldne, drugi ponesrečenec Massimiliano Puntar pa je v četrtek, 18. januarja ob 12.35 na globini 970 m, poškodbam podlegel.

Sreda ob 10.45 uri. Mario Bianchetti po 96-tih urah spet na površju.

Na samem reševanju je sodelovalo več kot 50 slovenskih in preko 90 italijanskih jamarjev reševalcev (med slovenskimi reševalci so bili tudi odlični jamarji, ki sploh niso imeli statusa reševalcev), vse skupaj pa sta vodila Sergio Dambrosio (IT) in vodja JRS Igor Potočnik. V reševanju sta sodelovala tudi slovenski in italijanski helikopter, v pripravljenosti pa so bili tudi gorski reševalci iz Bovca in Tolmina. V organizaciji in tudi pri samem reševanju in dviganju ponesrečenca so sodelovali jamarji reševalci iz številnih slovenskih klubov - na največjih globinah pretežno člani DZRJ Ljubljana, v vertikalnih delih jame do globine 600 m pa člani JSPD Tolmin, JK Kranj, JK Novo mesto in drugi.

Malica pred odhodom v jamo.

Slovenski in italijanski helikopter (na sliki) sta med reševanjem enakovredno sodelovala.

Reševanje v jamah je bilo izjemno zahtevno (predvsem zaradi globine, nizkih temperatur in velike vlažnosti), drugič pa zaradi številnih brezen in predvsem ožin. Do globine 600 m si v jami stopnjasto sledijo brezna, pod to globino pa se jama spušča postopoma, kar pomeni, da pridemo v pretežno horizontalne rove z meandri, ki se spuščajo (in tudi dvigajo). Praktično je bilo za vsako posamezno vertikalo treba narediti posebno pritrdišče s tremi svedrovci s škripčevjem za dvig in pritrdišče za varovalno vrv, opremljevalno vrv pa so tako ali tako že prej napeljali in stalno vzdrževali. V večjih vertikalah je bilo treba narediti še posebna odmikališča, s katerimi so reševalci dosegli, da se vlečna vrv ne drgne ob steno. Težja poškodba glave je zahtevala stalen horizontalni položaj poškodovanca, kar je bilo v danih razmerah še posebej težko doseči. Po ponesrečenčevi smrti je šlo dviganje hitreje, kajti nismo več uporabljali varovalne vrvi. Posebno poglavje pri reševanju v jamah so ožine, kajti nepoškodovani jamar pride skozi marsikateri ekstremno ozek rov, težko poškodovani na nosilih pa ne in zato je bilo predvideno večje širjenje ožin v breznu. Tehnika reševanja se od takrat do danes sicer ni bistveno spremenila, bistvena razlika je le v tem, da reševalci danes ne uporabljajo več varovalne dinamične vrvi, kar pospeši in poenostavi reševanje.

Reševalci z nosili v meandru. Ožine in meandri so reševanje oteževali do onemoglosti ...

Reševanje je zahtevalo ogromne količine reševalne opreme. Večino dodatnih pritrdišč in sidrišč za dviganje so izdelali s pomočjo akumulatorskega vrtalnika, ožine v zgornjih delih pa so širili z električnim pnevmatskih kladivom. V Bovec je sicer prispela tudi minerska ekipa pod vodstvom Danila Riznerja (pokojni je bil sicer brat poslanca Zmaga Jelinčiča), vendar se vodstvo akcije ni odločilo za miniranje. Po celi jami je bil napeljan telefon, telesno temperaturo pa so ponesrečencu sprva vzdrževali s posebno grelno napravo norveške proizvodnje (tleče oglje).

Brez telefona bi bila koordinacija dela skoraj nemogoča.

Koordiniranje dela v jami z vodstvom akcije na površju.

Malica v jami. Levo Boris Macarol.

Poškodbe ponesrečenega Puntarja so bile enostavno prehude. Kamnita luskina, ki ga je zadela v glavo, je namreč povzročila tudi udarec s čelom in nosom v skalo. Ob njem je bil zdravnik dr. Roberto Ucelli, ki se mu je kasneje pridružil še dr. Ugo Vacca, na površju pa so bili (tudi kot strokovni konzulanti) slovenski zdravniki, med njimi tudi Anton Praprotnik, dr. med. Poleg stalne borbe za jamarjevo življenje sta morala zdravnika 1000 m pod površjem opraviti tudi manjšo operacijo čiščenja poškodb na obrazu. Vendar je bil ves trud zaman, saj je poškodovanec zaradi udarcev v glavo, poškodb možganov ter krvavitev v notranjosti lobanje (ugotovitev obdukcije) poškodbam podlegel.

Pogled z vrha brezna. Karbidke kot večna luč poleg ponesrečenca.

Iznos ponesrečenca iz brezna.

Zadnji reševalec je prišel iz brezna v ponedeljek ob 10. uri. Piero Cocheo: „Tudi ta se je končala.“

Reševanje je končano! Priprave na odhod v dolino.

Helikopterji tovorijo opremo v dolino.

Kljub hudi tragediji je pri tej nesreči treba poudariti izjemno sodelovanje italijanskih in slovenskih jamarjev.  V tem duhu je bila simbolično sestavljena tudi zadnja ekipa, ki je ponesrečenca prevzela na globini 180 m in ga sredi noči iz nedelje na ponedeljek prinesla na površje. Ekipi sta vodila legendarni Boris Macarol – Mac iz Kranja in Bruno Victorio iz Trsta. Zadnji reševalec je prišel iz brezna dobrih deset ur po prispetju nosil na površje (v ponedeljek dopoldne). Dolenjski jamarji pa smo domov odšli šele v ponedeljek popoldne. Po tednu dni …

Tomaž Bukovec