Čaganka - ujeta pijavka

28.11.2016

V nedeljo sva se z Grdinom odpravila v Čaganko. Malce kondicirati! Da ne bi samo brez veze dol in gor rinila, sva se odločila pa še v Južni rov pokukati za kakšnim obetavnim nadaljevanjem. Pa sva že na poti dol spremenila načrte, da kaj bi se hodila matrat v Južni rov, da je že kavica v bivaku v Severnem rovu čisto zadovoljiv dosežek glede na najino kondicijo. In sva brez kakšne slabe vesti v Akustični dvorani zavila na desno proti bivaku, tam spila kofe, potem se je pa vseeno malce slaba vest oglasila in sva se odločila vsaj vodo iz Game overja prinesti v bivak, da bo za naslednje kavice. Sem si plastično posodo privezal za pas in sva se spustila kakšnih 50 m niže, da bo vsaj kakšna korist od najinega jamarjenja.

Na dnu Game overja, kjer vedno krepko teče, imamo pod curkom postavljeno plastično posodo, v katero lovimo vodo in se na poti gor lahko tudi odžejamo. Iz nje sem ujeto vodo pretočil v prineseno plastično posodo, a ker sem bil prehiter in Grdin zadeve ni uspel fotografsko ovekovečiti, sem moral zadevo ponoviti kar s prazno posodo. Se pravi se pretvarjati, da pretakam vodo. Za dobro fotografijo vedno rad potrpim ali zaigram in sem se kljub dobesednemu nalivu torej pretvarjal, da pretakam vodo, prijatelj je pa kader lovil in ostril.

In ko sem tako glumil, mi je v oko padlo nekaj na robu plastične posode, v katero lovimo vodo. Sem najprej pomislil, da je kakšna smet, a ko sem jo hotel odstraniti, se je izkazalo, da gre za živo bitje. Kar verjeti nisem mogel, saj mi je bilo v hipu jasno, da smo jo končno dobili! Pijavko. Ko smo v Čaganki prebili globino 400 m, jo je Tico iz čistega dolgčasa fotografiral, saj sta bila z Anžijem kar nekaj časa na istem mestu, ko sta širila. Potem sta seveda prebila magično mejo 400 globinskih metrov in na beštijo enostavno pozabila. Ko sem doma fotografije pretakal na računalnik, pa s fotografijami čudne jamske gliste nisem vedel kaj početi in sem jih poslal Teu. Ki je med drugim tudi jamski biolog. Se mi je zdelo, da on bi pa vedel, kaj naj se z njimi naredi. In se je dvignil pravi vihar, saj se je izkazalo, da zadeva v Sloveniji še nikoli ni bila videna, pa tudi drugje dokumentirana ni še nikjer. Zgodba o tem je opisana na naši spletni strani v člankih tukaj in tukaj.

Potem smo seveda imeli kar nekaj akcij in kar nekaj speleobiologov se je v našo blatno krasotico odpravilo le z enim namenom: ujeti to našo čagankarsko glisto. Ki je pa seveda nismo več videli, kaj šele ujeli! Kar niti ni čudno, če vemo, da ima Čaganka že krepko čez 2,5 km dolžine!

Tokrat sva jo pa z Grdinom povsem nehote našla in seveda je nisva samo fotografirala! Prijatelj je iz ene od svojih dveh čutaric izlil vodo in sva jamsko živalco lepo preselila v začasni dom, v bivaku še en kofe spila, potem pa se ven odpravila. In sem mu kar nekajkrat med potjo zabičal, da naj pazi, iz katere čutarice bo pil, da ponesreči edine ujete jamske pijavke na svetu, ki sploh še nima imena, ne pogoltne. Je pazil …

Zunaj sem veselo novico sporočil Teu, ki seveda kar verjeti ni mogel, proti večeru je pa z mojo sestro, ki se je slučajno na kofe v Novo mesto pripeljala, že v Ljubljano romala. Še prej me je pa še v prst ugriznila, ko sem jo iz Grdinove čutarice v plastično posodico prestavljal. Tega posnetka na srečo ni, saj moram priznati, da sploh nisem vedel, da se lahko oglasim s tako visokim glasom! Pa čisto blizu infarkta sem bil, saj ko sem z roko mahal, na kateri sem imel trenutno EDINO živo pijavko na svetu prilimano, je čisto malo manjkalo, da ni odletela v lijak in v odtok!

Zvečer me je pa navdušen Teo poklical in čestital še enkrat. Da dokler je v roke ni dobil, ni verjel, sodeč po fotografiji, ki sem mu jo poslal, je menil, da sva ujagala navadno glisto …

Torej, še eno zgodbo iz Čaganke smo pripeljali do srečnega konca, kaj več bodo o naši čagankarski glisti povedali pa strokovnjaki, ki jo bodo pregledali po dolgem in počez …

Damijan Šinigoj

Foto Tomaž Grdin