Kanin 2016

12.8.2016

Kot je že vsako leto v navadi, smo člani JK NM tudi letos pripravili enotedenski tabor na Kaninu v času od 30. julija do 6. avgusta. V soboto sva se zgodaj zjutraj odpravila dva člana (Črt in Andrej) in hišni alarm na štirih nogah - Nuk. Prva naloga, ko sva prišla na cilj, je bil postaviti streho nad glavo za primer kake nevihte, ki so bile obljubljene za čez vikend, in vse ostalo, kar pritiče k daljšemu taborjenju. In to je bilo za prvi dan tudi vse.

Tabor.

V nedeljo sta naju obiskala še Uroš Mervič in Miha Primc, ki sta na hitro "priletela" na kaninske pode pogledat nekaj vhodov. Midva pa sva naslednje štiri dni že zgodaj dopoldne hodila v jamo Kremenček širit ožino, ki se nam je že lansko leto z vso silo upirala. Tudi letos ni bilo kaj dosti drugače, a nama jo je z vztrajnostjo in garaškim delom le uspelo prebiti in prišla sva do manjše stopnje. 

Črt na vhodu v ožino.

Črt počasi izginja v ožino.

Ker nisva imela opreme za nadaljevanje, sva samo poškilila navzdol in rekla, da je jame za enkrat dovolj in da nama pripada en dan dopusta. Nadaljevanje pa bomo pogledali skupaj z ekipo, ki pride naslednji dan v tabor. Rečeno storjeno.

Še Andrej v ožini.

Pavza pred začetkom garanja.

V četrtek sva si torej vzela prosto in šla malo poškilit v ljubljanski tabor, kjer so že navsezgodaj roštiljali. Seveda nama ni bilo treba dvakrat reči, da se jim pri težaškem delu pridruživa. Ko se je dan prevesil v popoldan, sva se počasi le odpravila in si šla pogledat še vhod v Vrtiglavico, ki je v bližini njihovega tabora.

Pohitela sva nazaj v naš tabor, kjer sva pričakovala nove moči, pa jih še ni bilo, zato sva se kar sama lotila priprave kosila in očitno jih je prijeten vonj iz lonca kmalu priklical izza vogala. Tom, Zdravko in Jure so prišli ravno prav na kosilo. Po kosilu pa spet prosto. Tomu žilica ni dala žilica in sta s Črtom odšla v jamo. Zdravko, jaz in Nuk pa na Laško planjo. Jure pa je pohajkoval okoli bivaka.

Na vrhu Laške Planje.

Predzadnji dan bivanja (petek) sva s Tomom zopet odšla v jamo širit novo ožino, ki ga je prejšnji dan zaustavila pri napredovanju, nekaj ur za nama, pa so se v jamo napotili še ostali trije. Črt je preopremljal, Zdravko in Jure pa sta šla glede na njune zdravstvene zmožnosti le do dna 45 metrce.

Tom pred ožino.

S Tomom sva uspešno pregrizla tudi naslednjo ožino, a kaj ko se je po manjši stopnji zopet pojavila nova, še hujša, ki pa bo ostala za prihodnjo sezono. Ravno sva malicala, ko se je kar naenkrat slišalo, kako se približuje voda in ni dolgo trajalo, ko je čez prehod pritekel manjši slapič. Takoj je bilo jasno, da je zunaj začelo močneje deževati. Na poti ven smo se tako navzeli odvečne vlage, ki smo jo zunaj odpravili s kuhanim vinom in toplimi spalnimi vrečami.

Še zadnji ovinek.

No vidiš, da je res zadnji.

Noč in sobotno dopoldne sta bila zelo vetrovna, tako da smo imeli kar nekaj problemov pri pospravljanju bivaka. Močan veter nas je spremljal tudi precejšen del poti v dolino. Na momente nas je kar prestavljalo s steze.

Še gasilska pred odhodom.

V celoti gledano je bil tabor glede na število sodelujočih zelo uspešen, kljub temu, da nam jamo ni uspelo poglobiti za več kot slabih 20 metrov. Zato pa ostaja velik izziv za prihodnje leto. Na taboru so sodelovali Zdravko Bučar, Jože Tomšič, Jure Novak, Črt Bučar in Andrej Gašperič.

WlDiTuOJf9U

pYjZrCMK71U

Novice

4.11.2016

Sedemstota jama

12.8.2016

Kanin 2016

10.8.2016

Jama pri pesi

23.6.2016

Izpiti JZS

22.6.2016

Zipline za Zalo

5.4.2016

Romitovka

Arhiv po letih

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008