Po dveh letih ponovno Moj dihalnik

10.12.2016

Smo pred ne malo tega nazaj pri Čaganki debatirali (Klemen, Anže in Tom), da ne bi bilo slabo imeti kakšno delovišče v bližini vinorodnega okoliša Golobinjek, glede na dobro (vinsko) letino, lahko dostopnost terena in ker s tega konca itak že dolgo ni nič bombastičnega odmevalo. In smo se dogovorili in če je dogovorjeno, se je treba tega držati.

Tako smo se nedeljo, 03. decembra 2016 po skoraj dveh letih ponovno spravili delati v Moj dihalnik. Še pred tem je bila obvezna kavica, glede na ponujanje s plačilom, sem se že ustrašil, da s tokratno akcijo ne bo nič. Pa vendar.

Malo po deveti uri smo bili nekako pripravljeni, da se razdelimo v skupine in pričnemo s spustom na najnižjo točko. Sicer to ni ravno neka globina (-16 m), če pa si v obzir vzamemo dejstva, da smo to jamo skopali in da vsaka taka akcija prinese poglobitev od 10 do 15 cm ( 100 do 150 mm se bolje prebere) je pa prisotno tako manjše spoštovanje. Skratka, že na samem vhodu se je videlo in v nadaljevanju občutilo, da iz jame močno toplo piha.

Anže se segreva s pomočjo sonca in toplega zraka.

Namen skupine (ki so se med samo akcijo zamenjale) v Mojem dihalniku je bil preveriti, od kje je prisoten tako močan prepih in pa čim bolj razširiti skrajni spodnji del, da bo lahko odstranjevanje odvečnega materiala potekalo čim lažje (na koncu akcije s čim manj modric).

Pri širitvi brezna, kakor tudi v nadaljevanju poglabljanja (če se temu lahko reče), smo naleteli na vzporedno poko, iz katere je prilezla manjša žaba, ki je vlivala upanje na hiter preboj, žal pa temu ni bilo tako. Po parih urah grizenja smo tako na površje spravili 22 vreč materiala in kot že na začetku zapisano jamo poglobili za 12 cm. Prepih pa je bil vseskozi prisoten in sicer celo na dveh mestih.

Na, tulele še prim.

Zunanja ekipa pa si je za kondiciranje izbrala vrtačo, ki je v predhodnih zimah pokazala, da se tudi nekaj dogaja pod njo. Pri natančnem opazovanju se je videlo premikanje listja in tako se je začelo odstranjevanje kamenja in zemlje. Zelo dobri pogoji za delo, vsaj v začetnem delu, in tudi tukaj je bil prisoten prepih. Po grobi oceni smo odmaknili okoli dva kubika materiala. Vse skupaj spominja na začetne akcije, ki so se odvijale v Mojem dihalniku, je pa res, da se nikoli ne ve …

Pogled s Tomaževe perspektive na novo delovišče.

Kot se za garaško akcijo spodobi, smo se na koncu zbrali še okrog ognja, nekaj malega popekli, popili, predvsem pa se podružili. Presenetila nas je še Vida, ki je prinesla vročo kavo in pa sveže pečen štrudelj.

… v ritmu muzike za ples.

Delovišče, in to ne samo eno, je odprto, dostopnost enostavna, tako da upam, da ne bo potrebno spet čakati dve leti za novičko iz območja Mojega dihalnika.