Čaganka - Južni rov se upira

28.3.2016

Izkoristili smo velikonočne praznike in se v ponedeljek, na dela prosti dan, napotili v Čaganko. Tom, Jasna, Jure, Miha in jaz. Ker radovednost ne da miru, plus še Grdinovi so rodili, kar smo vzeli za hudo dobro in pozitivno znamenje, da tokrat bo pa šlo, da se bo Južni rov končno odprl v kilometre dolge dvorane … Tudi jamarjem so namreč dovoljene sanje, mar ne?

Do Akustične dvorane je šlo hitro, kljub temu da smo bili vsi obteženi z orodjem in hrano (dobra plat velikonočnih praznikov je tudi ta, da višek dobrot lahko vzameš s sabo v jamo), v Južnem rovu pa malo počasneje. Je ozko in obloženo z nalomljenim kamnom, ki ga nismo imeli kam odlagati, to nas čaka na kakšni posebni akciji (ali dveh ali celo treh), da pospravimo in zvlečemo v novoodkrito prostorno dvorano. Tokrat smo bili osredotočeni le v nadaljevanje. Ker občutki so bili dobri, znamenja naklonjena …

Žegnan pirh je v Južni rov prišel čisto malo obtolčen.

Poročen je že, vprašanje, če ima torej zob popravljati sploh smisel.

Nova dvorana se po 110 metrih zaključi s podorom in je zarušena do stropa, a tik pod stropom med kamenjem piha, da lase mrši (no, meni ne, ker jih nimam) in smo kar zagrizli v delo. Malce nerodno je le to, da kopljemo in razbijamo skoraj navpično gor, kar je super, saj kamni kar sami padajo iz nadaljevanja, morata pa biti v luknji najmanj dva – eden tolče in razbija in koplje, drugi se pa malce niže dol nekam upre, da mu garač lahko stopi na ramena …

Velikonočna pojedina v jami.

Klobasa na gorenjski način (v polivinilu) dlje časa traja.

Rov se je širil in daljšal, pihalo je vse bolj, razpoloženje je bilo prešerno, malica nadvse okusna in obilna, kavica vroča in sladka (sladkano so tokrat kar vsi pili, za tako naporno delo namreč telo potrebuje energijo!), bi morali morda že končati, a ker nam je dobro šlo in ker so nam bila znamenja naklonjena, smo kar vztrajali in vztrajali. Ko je Tomu kamen na roko padel in ga malo popraskal, nas to ni zaustavilo, se je v nadaljevanje zarinil Jure, ko je njemu kamen odbil del sprednjega zoba, smo ga potolažili, da ni tako hudo, kot si on misli in da bo klobaso pred vrnitvijo lahko grizljal s stranskimi zobmi, v rov je na tlako pa že Miha skočil, da mu je kamen lahko malo kasneje arkado razbil. In je bil končno videti kot pravi pravcati fullkontakt pretepač in ne le kot dolgoletni karatejec, ki udarce le nakazuje in nakazane tudi sprejema … V luknjo bi se lahko potem spet jaz zarinil, a ker sem imel že raztrgano uho (katerega je šavsnila naša nova kuzlica med igro, nenamerno, moram povedati v njeno obrambo in ji je bilo potem žal), nisem hotel tvegati in smo nekaj čez peto popoldne kar zaključili. Zadevo smo podaljšali in razširili za kakšnih 10 metrov in čeprav je bil potem v torek delovni dan, mi še kar sanjamo, da ne bo več potrebno veliko garanja, ko nam bo Čaganka spet dovolila pokukati v prostorne dvorane!

Miha še s celo arkado, ko je videti še kot navaden karatejec.

Potico, pri kateri niso šparali z nadevom, smo zmazali v hipu.

Maja bo spet tabor pri Čaganki, a predvsem Tom do takrat zagotovo ne bo čakal, firbec je prevelik. Tudi moj, a pri meni je tako, da potrebujem vsaj dva ali tri dni, da taglavne modrice izginejo, da pozabim, za Jureta pa tudi malo mislim, da bo šel dol, še preden si zob popravi, da ne bo dvakrat v tako kratkem času k zobozdravniku hodil …

Damijan Šinigoj, Tomšič Jože, Jasna Šinigoj, Mihael Rukše, Jure Tičar (JK Brežice)

Damijan Šinigoj