Čaganka - rudarjenje v Južnem rovu

13.4.2016

V soboto, 9. aprila 2016, mi je po dolgem času spet uspelo priti v Čaganko. Za akcijo sva se s Tomom že dlje časa dogovarjala, a mi čas prej tega ni dopuščal. Kot rečeno sva se tokrat končno uskladila in se okoli 8.30 ure spustila v jamo. Do Južnega rova sva bila dokaj hitro, potem pa še peš do delovišča skozi Gorenjski prehod, pa spet malo pokonci in potem plazenje skozi naslednji daljši prehod (ne vem imena). No, tu je bilo pa že malo bolj pestro. Gor, dol, levo, desno, predvsem pa po trebuhu. S transportko še malo težje, a brez večjih problemov in vaaau, že smo čez v zame novih delih. Lepo, ni kaj, saj je v Čaganki takega okrasja zelo malo - še največ v Klepčevem nadaljevanju in Dvorani netopirjev. A tudi to okrasje je bilo že delno "zaflakano", očitno je nekaterim zelo težko gledati pod noge, kam stopiti.

Črni kos.

Profil Toma - sebek (selfi po domače).

Delovišče pred akcijo.

Prišla sva do delovišča in se takoj lotila posla - je bilo treba še počistiti od zadnjič, potem pa vse od začetka. Eden koplje in čisti delovišče, drugi pod njim umika naprej. Glede na orodje sem se na momente počutil kot arheolog, ki koplje po zemlji, da bi našel kako starino. Delo nama je šlo dobro od rok in sva v tistih nekaj urah, ki sva jih prebila v jami, kar nekaj premaknila. Uspelo nama je odkopati za slab kubik materiala, tako da se je prostor na delovišču znatno povečal in vidi se, kaj nas čaka v prihodnje. Rov se še vedno dokaj strmo dviguje pod strop in je deloma zarušen s podornim kamenjem, v glavnem pa z nanosi zemlje, pomešanimi z gruščem. Zaradi majhnih temperaturnih razlik je bil tudi prepih bolj blag. Iz jame sva prišla malo pred sedmo zvečer.

Delovišče po akciji.

Izležavanje po akciji.

Razmislek o nadaljnih ukrepih.

Skratka: po dolgem času je bila zame spet ena uspešna akcija, bo pa potrebno prekopati še kar nekaj metrov, preden bo spet kaj novega. Rudarila: Jože Tomšič in Andrej Gašperič.