Sistem Željnskih jam

28.9.2016

Zgodbo začnimo z rudnikom premoga v Kočevju. Prvi izkop je dokumentiran že leta 1803. Prvi lastnik premogovnika je bil knez Auersperg, ki je stanoval v gradu v Kočevju in je bil poleg drugega tudi lastnik fužine v Dvoru. Iz bogate zgodovine rudnika izvemo, da je ta zamenjal več lastnikov. Premog se je kopal z dnevnim kopom, tako da je nastala do 70 m globoka kotanja. V času delovanja rudnika je v kotanjo pritekal Rudniški potok, polnil je dve večji luži, katerih vodo pa so v času obratovanja rudnika prečrpavali in jo uporabljali pri separaciji premoga. Odpadne vode separacije so se po Rudniškem potoku naprej pretakale skozi vodne jame v bližini Željnskih jam ter v njih odlagale premogovni prah separacije. Leta 1978 se je delo v rudniku prenehalo, voda pa je polagoma napolnila kotanjo, nastalo je jezero, ki je danes privlačna izletniška točka.

Prva jama, skozi katero teče Rudniški potok, je Mala Željnska jama, ki ima katastrsko številko 20 in je po obstoječih skromnih meritvah dolga 48 m. S Sandijem sva 2. septembra jamo pregledala ter izmerila. Ugotovila sva, da se obstoječe meritve nanašajo le na spodnjo etažo, skozi katero teče potok, zgornja etaža pa se ni omenjala. V strugi potoka je veliko odloženega premogovega praha, tako da po strugi hoja skoraj ni mogoča, ker se pogreza. Povzpela sva se v zgornjo etažo, bogato zasigano, ter namerila skupaj s spodnjo etažo 129 metrov.

Na vhodu v Malo Željnsko jamo. Hoja po strugi potoka je nevarna, ker se pogreza. Foto Sandi Vidrih.

90 metrov dolga zgornja etaža Male Željnske jame je bogato zasigana. Foto Sandi Vidrih.

Potok iz Male Željnske jame po slabih 100 m priteče v obsežno vodno jamo, ki sva jo s Sandijem pregledala in izmerila s čolnom. Na koncu jame je rov zalit, strop se spoji s premogovnimi naplavinami na dnu. Jama ima kar 5 vhodov.

Največji vhod v vodno jamo pri Željnskih jamah. Foto Borivoj Ladišić.

Potok se ponovno pojavi v neimenovani jami kakih 120 m proti jugu. Ta kratka vodna jama ima pritočni sifon, potok teče skozi jamo. Jama je po 30 m ponovno neprehodna, ker se strop spusti do vode. Jama ima 3 vhode, dva sta udornega nastanka, skozi tretjega pa v jamo priteka slaba vodica drugega potoka, ki je tudi prinašal premogov prah. V strugi potoka je veliko odloženega premogovega prahu.

Vhod v 30 m dolgo vodno jamo, kjer ob višji vodi priteče voda. Tudi ta je nekoč prinašala premogov prah. Foto Borivoj Ladišić.

Potok iz te jame se ponovno pojavi v zadnjih delih Željnskih jam, po starih načrtih naj bi pritekal ponovno na površje v Jami pri koritu. To je jama na zadnji odtočni strani Željnskih jam, ki je bila nekoč prehodna in povezana z Željnskimi jamami. Danes je ta povezava zasuta s premogovimi sedimenti. S Sandijem sva si 21. septembra jamo ogledala. 10 m širok vhod je skoraj do stropa zasut s črnimi sedimenti. Splazil sem se le 14 m daleč, višina do stropa je bila 50 cm ali manj. Široka, a nizka dvorana se konča z zalitim vodnim rovom. Čeprav je bila jama del Željnske jame, je dobila posebno ime Jama pri koritu, ker so bila nekoč pred vhodom korita za napajanje živine, danes pa so korita pod debelo plastjo premogovega prahu. Sandi pravi, da je v jami približno 3 m na debelo odloženo, verjetno tudi v močvirni dolini pred vhodom, dno te doline je namreč iz premogovega prahu. V času obiska voda ni tekla iz jame, je pa bila struga potoka po močvirnatih tleh polna zaostale vode.

Širok, a nizek vhod v Jamo pri koritu. Foto Sandi Vidrih.

Boro se plazi po tleh iz premogovega prahu v Jami pri koritu. Foto Sandi Vidrih.

Le lučaj stran od vhoda v Jamo pri koritu je Sandi pokazal jamo, ki jo je imel v spominu že izpred let, ko so jo kot otroci ali mladostniki obiskovali in v kateri so v zimskem času prezimovale kolonije netopirjev. Tokrat sva opazila le enega. Jama se odpira pod 10 m visoko navpično skalno steno, vhod je nizek in se je treba splaziti noter. Splazimo se v veliko podorno dvorano s stropnim breznom ter nekaj lepo zasiganimi rovi.

V jamo pod skalno steno nedaleč Jame pri koritu se moramo splaziti skozi nizek vhod. Foto Sandi Vidrih.

Potok iz Jame pri koritu teče po zamočvirjeni dolini 300 m daleč ter ponikne. Ponovno se pojavi v globlji reliefni depresiji pri nekdanjem Remihovem mlinu, na dnu katere se od izvira do ponora pretaka 90 m dolg potok. Ponorna jama je 10 m dolg prehoden rov, ki je na koncu potopljen. V jezeru je na dnu veliko premogovega prahu. Jamo sva z Angelco obiskala in izmerila 14. avgusta. Premogov prah je odložen tudi v dnu depresije. To pritrjuje dejstvu, da v vrtači Remihovega mlina prihaja še zadnjič na plan voda iz Željnskih jam preden dokončno ponikne pod Kočevski rog na poti proti Radeščici v Podturnu. Namreč voda, ki ponika pri Remihovem mlinu, priteka na površje zopet na izviru Radeščice, kar je bilo potrjeno s sledenjem leta 1988. Že vrsto let nazaj je bila ta povezava potrjena po naravni poti. Leta 1964 je v izvir Radeščice po dežju prvič pritekla črna voda, polna premogovega prahu. To se je ponovilo pri vsakem večjem dežju. Voda je spirala premogov prah po jamah in razpokah pod Rogom vse do izvira Radeščice. Sčasoma se je podzemlje spralo, pojav ni bil več opazen.

Dno reliefne depresije pri nekdanjem Remihovem mlinu je iz premogovega prahu. Pod robom ravnine je do 2 m globoko vrezana struga potoka. Foto Borivoj Ladišić.

Boro pred vhodom v ponorno jamo pod Remihovim mlinom. Foto Angelca Pajk.

Borivoj Ladišić

Novice

4.11.2016

Sedemstota jama

12.8.2016

Kanin 2016

10.8.2016

Jama pri pesi

23.6.2016

Izpiti JZS

22.6.2016

Zipline za Zalo

5.4.2016

Romitovka

Arhiv po letih

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008