Čaganka - prvomajsko jamarjenje z odličnimi rezultati

10.5.2016

Kakor vsako leto smo tudi letos pri Čaganki organizirali jamarski tabor in kakor že nekaj zadnjih let nam je bilo vreme le deloma naklonjeno. Tabora se je udeležilo 25 jamarjev, v Čaganko pa so se odpravile 4 delovne ekipe. Že v petek popoldne so v Kalahari odšli Dejan, Vasja in Toni, ki so dvakrat prespali v bivaku in se na površje vrnili šele v nedeljo dopoldne. Njihova ekipa je v Kalahariju v fosilnem sifonu skopala nekaj metrov nadaljevanja, splezali pa so tudi kamin, za katerim se obeta »bypass« nižjemu in težje prehodnemu meandru. Dejan se je splazil 20 m daleč po ozkem rovu, ki sledi nadaljevanju Kalaharija. V soboto se je največ dogajalo na površju Poljanske gore, saj so tam potekali klubski izpiti, Anže in Klemen pa sta se že zjutraj spustila na trenutno dno širit meander. Prebila sta se kakšnih 6 m naprej in par metrov nižje ter hkrati izmerila poligon novih delov od Kalaharija do dna. Kljub neštetim delovnim akcijam in prelitem potu nam do 500 metrov globine še vedno manjka skoraj 30 m! Ven sta pokukala še v istem dnevu, čeprav seveda pozno ponoči. Zjutraj so se nekaj za njima Jure, Tom, Andrej in Tomaž spustili v Južni rov širit ozek prehod v februarja odkriti novi dvorani in ga tudi prebili. Za njim so se odprle dvorane ogromnih dimenzij. Raziskali so glavno smer jame, zaustavila pa jih je šele 20 metrska vertikalna stopnja. Ven so priblazarili okoli devete ure zvečer ravno na prebranec … V nedeljo smo se v jamo odpravili še Jure, Urbi in Šini, predvsem da izmerimo nove dvorane in opremimo vertikalno stopnjo z vrvjo, za nami pa še tečajniki – za nagrado za opravljene klubske izpite. So bili na hitrejši od nas, na površju so bili pred nami, mi smo namreč raziskali še par novih dvoran in prenehali z raziskovanjem, ko nam je zmanjkalo vrvi. Namerili smo skoraj 300 metrov novih delov, tako je zdaj Južni rov dolg že fascinantnih skoraj 700 metrov! Posledično smo ven priblatarili po enajsti ponoči, tako da smo prespali v bivaku, v ponedeljek vse pospravili, podrli tabor in kot zadnji odšli domov …

Vasja, Toni in Dejan so bili najdlje v jami.

Bilanca tokratnega tabora je nadvse pozitivna: Čaganka se nadaljuje v vse smeri in globino, le delati bo potrebno. O posebnih vtisih ob novih odkritjih pa zapis Jureta Tičarja v nadaljevanju.

Damijan Šinigoj

 

Jamarski spomin ima povečini čudovito lastnost, da se popolnoma brezbrižno opredeli do preteklega trpljenja in ga večinoma spremeni v herojske zgodbe o zbijanju zob, arkad, ličnic in ostalih štrlečih priročnih delov telesa, neverjetnih prepihih, ogromnih dvoranah, učinkovitih akcijah in tonah premetanega kamenja. Ker se takšne zgodbe dotaknejo slehernega in praviloma vzcvetijo v nedrjih Čaganke, je povabilo na prvomajski tabor novomeških jamarjev kot vabilo dogodivščinam naproti.

Tako smo se tudi najbolj vzhodno trpeči jamarji pod zavetjem slovenskega sonca udeležili tokratnega kresovanja ob jami Čaganka, vendar kakšnega omembe vrednega kresa zaradi izlivajočega se neba nismo pričakali. Drugače pa je bilo v globinah Poljanske gore. V soboto smo se jamarji iz vseh kotičkov in koncev »lepe naše« napotili na različne fronte v jami. Tisti najbolj »vode za vrat« željni so se napotili na dno v prekopavanje in kaminčkanje Kalaharija, spet drugi v širjenje meandra, ki počasi in vztrajno pridobiva na »metrini« in »širini«. Delo je bilo v teh delih več kot uspešno in že nakazuje nova spoznanja in dognanja o tem, kako bi morala Čaganka izgledati, če bi si jo zamislil najbolj mazohistično mahnjen jamar.

Na taboru se je ne prezgodaj vse le počasi začenjalo.

Tomaž in Tom - kot bi vedela, kaj ju čaka.

Delo naše ekipe se je v dveh dneh skoncentriralo na območje Južnega rova, ki na globini okoli 200 m jamarju ponuja mokre sanje o prebojih v neskončne poljanskogorske galerije, okrašene z zlatniki in neukrotljivimi zmaji, pa še kakšno rešitve potrebno princeso vmes. Da bi nam sobotno delo minilo v kar najbolj prijetni družbi, smo se skupaj s Tomom, Andrejem in Tomažem zapodili v končno delovišče, kjer sem še pred dvema akcijama žrtvoval 1/3 zoba in se s strahospoštovanjem igral z mislijo, da je to akcija »zob za zob«. V pretekli akciji je bila izkopana niša po meri jamarja in pol, zato smo tu nadaljevali delo s kopanjem polnomastnega blata in ekstrakcijo večjih skal. Delo je bilo naporno in dolgotrajno, zato smo tisti, ki smo tačas zmrzovali pred ožino soglasno spodbujali kopača z »Bejž no že enkrat ven!, Kaj misliš, da boš vse sam prekopal?!, Da bi ti ja kamen na glavo padel!, Ti bom js dal – sam še 3 minute, mi že vsi zmrzujemo!« in podobnimi s sočnimi pridevniki začinjenimi ljubkimi izrazi. Reakcija vsakega kopača je bila seveda ravno reverzibilna in trmaste kopajoče betice smo zvlekli ven iz ožine šele s krepkim prijemom za škorenj in ob glasnem joku in stoku. Prijatelje kot v vsakem dobrem pregovoru spoznaš v nesreči. Ko so se solze posušile in so ude prenehali zabadati krči, pa nam je misel počasi uhajala proti zunanjemu kresovanju, pečenim klobasam in različnim verzijam opojnih tekočin. In tudi sedaj se je izkazalo, da je potrebno ob širjenju ožin misli preusmeriti drugam in ožino vreči na finto brezbrižnosti. Med kamenjem se je prikazalo nekaj suhe zemljine, skale so začele padati po zgornji neuporabni polovici telesa, v ozadju glasen odmev in nekaj tako pritegajočega, kot so lahko sposobne le različne verzije »črnih lukenj«. Kamene krtice so bile spet na delu in blatna betica je začudeno pogledala na vrh kamnite krtine v dvorano, kjer se je izgubljal soj luči. Glasen JUHUHUUUUUUUUUU je prekinil spokojen in milijone let trajajoč mir v teh koncih in ostali jamarji so se kot otroci zagnali v ožino in tudi sami pomolili glavo skozi, medtem ko so prežvekovali tisto »priporočeno letno količino zemljine«. Pred nami se je odprla dvorana večjih dimenzij, visoka kakšnih 20 m in široka prav tako nekje, z jasnim nadaljevanjem. Poskakujoča »Bratovščina sinjega galeba« je nadaljevala v najbolj očitni smeri in si vmes nastavljala zumiranje zenic ob dimenzijah in lepotah novega rova. Malce nevaren vzpon po blatnem pobočju prečnega preloma nas je skozi podorne bloke spustil v novo ogromno dvorano, polno podornih blokov velikih dimenzij. Naša srca so skakala in oči so švigale na vse strani, a šele vzpon v nasprotni smeri in srečanje s kunjimi iztrebki pod stropom nam je nakazalo prečni prehod do odkritja dneva. Navdušeni nad velikostjo rovov preteklih korakov smo obnemeli obstali na robu ogromnega kanjona, v katerega smo zrli z večje police. Ne vem ali nas je bolj vkopal pogled ali dejstvo, da smo bili do kolen zarinjeni v žoltasto blato. Brez opreme za nadaljnji spust, težkega srca in še težjih škornjev smo odracali proti vhodu, nato pa na nov piling kolen čez ožine in hitro proti vhodu na tiste že prej sanjane dobrine nadzemnega bivaka. Na zunanji kres pa smo lahko položili še marsikatero odmevno novico o preboju in dimenzijah rovov, pri katerih so nas ostali zgolj tipali po čelu in preverjali temperaturo telesa. Zahvaljujemo se jim za human izraz zaskrbljenosti.

Klemi in Anži, kakršna ju je izpljunila Čaganka.

Nedeljsko jutro nas je v vsej lepoti pričakalo z deževnim tretmajem, ki je prizorišče nočnega ponočevanja spremenil v blatno »čmurko«. Veseli nad tem, da zopet skočimo v mokre in blatne kombinezone ter se odpravimo v Čaganko, ki bo s slapovi poskrbela za čiščenje naših kombinezonov in duš, smo prešerno zarinili zajtrk, kamor spada in zacepetali novim odkritjem naproti. Tokrat sta se za sotrpina javila Šini in Urbi, ki da sta pripravljena na trpljenje pred lepotami novih delov Čaganke. Okrepljeni z vrvmi, vrtalniki, čez ožine težkoprenosljivimi pasovi in neslanimi šalami, smo zakorakali na sobotni kraj zločina. Najprej smo si duše privezali s krepko malico in z majonezo podmazali škornje, da blato ne bi takoj skočilo na njih, nato pa se lotili opremljanja stopnje. Varovalna sidrišča, nagib čez rob, nekaj vrtanja in prvo sidrišče nato pa binglanje nad črnino. Vmes smo (ne vem kako?) prišli tudi na idejo univezalnega opremljanja z blatnimi sidrišči, kjer povsem blatno ploščico in fix preprosto zabrišeš v steno, da vakuum naredi svoje in se nato spustiš po njem. A bo patent moral prestati še prenekatera zahtevna testiranja. Prvi trije metri spusta so postregli z zaskrbljujočim odkritjem, da smo poprej stali na 10 m širokem nekajtonskem bloku, ki je bil na straneh pričvrščen z nekaj 10 cm materiala, podprt pa z manjšimi kamni. Med trenutkom, ko sem zaupal svoje odkritje sojamarjema in ju nato osvetlil z lučjo, sta le-ta že visela vpeta na varovalni vrvi, zato je v patentiranju tudi nova definicija svetlobne hitrosti. Ko smo ob spustu ugotovili, da smo zagazili v še hujše blato (če je to sploh mogoče?), kot je bilo nekaj metrov nad nami, smo se predali užitkom raziskovanja. Dva slapova z desne, podorno kamenje pod nami in nehvaležno nadaljevanje, ki potrebuje prečnico, nad nami. Nekaj brskanja med podorom nam je zopet ukradlo snop luči v temini in jecljajočih kolen smo napredovali po blatu (zopet) navzdol v novo dvorano. Pa na koncu dvorane zopet dvig po blatnem pobočju pod strop in pred nami tuš z breznom. Pa ne kakršenkoli, marveč tak, ki bi si ga vsak jamar zaželel v domači kopalnici, okiten z neštetimi kapniki namreč. Da bi se izognili očitnemu odfrčanju v globino brezna, smo se po njegovem robu zapodili v desno in obstali nad najčudovitejšejšo dvorano v Čaganki. Od stropa se je odlomil ogromen blok ob leziki, tako da so bila strop tla in tla strop. Ali obratno! Veselje nam je zameglilo spomin. Skratka dve ravni ploskvi, ki se nista stikali v neskončnosti, ob steni pred njima dve večji sigovi kopi in številno kapniško okrasje, po katerem je pritekala sveža in čista voda (dobrega okusa), na stropu ob razpokah v bataljon razporejeni kapniki, po dnu pa blatni vzorci, ki so spominjali na tigrove proge. Urbi se je kar sesedel in zastrmel v dno duše. Sledili smo mu. Ekstazo je prekinilo v mislih vbijajoče in v mišice boleče vprašanje, kdaj se bomo vrnili na površje. Nehote, a razumsko smo premaknili eno nogo in nato še drugo, pa je počasi šlo...

Vasjo je pa še malo bolj prežvečila.

Zopet smo se vrnili pod opremljeno stopnjo, kjer smo se začeli pogrezati v živo blato, ki se nas je lotilo z vseh koncev. Muk in martr nas je spremljal naslednjih 10 višinskih metrov, kjer se je nato sleherni jamar na pritrdišču začel spraševati, kje so v tej kepi blata njegove napravice, kje je popkovina, mar ni vse skupaj že kje doli pozabil ter ali ga ne bi že kdo uščipnil, ker je to zagotovo nočna mora. Blatne kepe so tako priracale pred nov izziv, kako spraviti 3 pasove v 1 transportko, pa se je izkazalo, da po teži in volumnu tam sedaj sodita le 2 pasova, ostalega pa bomo nemarno že komu pripeli na transportko, da ga bo vlačil in mučil za sabo. Navdušeni nad izčrpanostjo in pomanjkanjem motivacije za preboj nazaj čez ožine smo šli. Tam notri spet drgnit kolena, preklinjat vsak kamen, nabirat gepardovo kožo, zbijat neslane šale na račun kolega, ob neprimernem trenutku kakšnega spustit in pač se v vsesplošnem razpoloženju fajn met. Zgolj v šali smo si zatrjevali, da napredujemo v stilu »Warp speed ahead« in se izmozgani, kot je pač najbolj izmozgan blaten cmok lahko, prikotalili do Akustične dvorane. Tu naj bi se ti cmoki zopet privezali na cmokaste pasove in odcmokljali po vrvi navzgor. A bilo je preveč cmokasto, da ne bi bilo že prav bedasto in ko se je prvi zagnal za +90 ° navzgor, smo hitro popravili časovnico, da bomo namesto ob 8. uri zvečer prišli ob 10. uri. Pa smo imeli srečo, da nismo imeli še koledarja s seboj, drugače bi nekje do sredine junija rinili ven, okrancljani s transportkami in brez moči, ki smo jo pustili nekje v globini. A vsako jamarjenje ima nekakšen prozaičen dovtip tudi v tem, da je najlepši del jamarstva takrat, ko pomoliš glavo zopet iz luknje, da se nadiha svežega zraka. Pa čeprav oči zvedavo oprezajo za medvedi in dež curi za vrat. Ko so se tako 3 kepice primajale pred prag koče, pa so nas čuvaji nočnega reda in miru v koči pričakali z zglancano notranjostjo, malce v stilu finske savne pregretim ozračjem, blagoslovljenim pivom in požegnano pašto. Večna jim slava na Svetih Višarjah.

Vreme nam ni bilo naklonjeno vse dni.

Nedeljska izpljunjena trojica.

Še pripis, ki smo ga pustili na kartici za tiste, ki so nas cel vikend čakali doma: Dragi domači. Tu v belokranjskih gozdovih se imamo lepo. Sicer malo dežuje, a družba nas drži pokonci. Na obzorju so nova odkritja. Pašta je super, le pogrešamo malo domačo posteljo, tuš in duševni mir. Pošljite pozdrave tudi sosedom.

Vaš jamar
Jure Tičar

 

Damijan Šinigoj, Matija Gašperšič, Jasna Šinigoj, Dejan Šenet, Zdravko Bučar, Črt Bučar, Aleš Cvelbar, Barbara Grum, Sandi Vidrih, Tomaž Grdin, Žiga Golob, Jure Novak, Simon Brdar, Urban Slana, Tomaž Hrovat, Jani Perovšek, Klemen Mihalič, Anže Tomšič, Dejan Praprotnik, Vasja Zaman, Toni Ahčin, Jure Tičar, Jože Tomšič, Andrej Gašperič, Jernej Tramte

Novice

4.11.2016

Sedemstota jama

12.8.2016

Kanin 2016

10.8.2016

Jama pri pesi

23.6.2016

Izpiti JZS

22.6.2016

Zipline za Zalo

5.4.2016

Romitovka

Arhiv po letih

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008