Čaganka - trojček akcij

17.12.2014

»Čaganka v novem Jamarju bo nosilna tema, to soboto pelemo pa Petra Gedeja na dno, da bo pofotkal zadeve, da bo lepa številka, zdej, ko samo ena na leto pride ... :-)« se je glasilo prijazno povabilo s strani Šinija prejšnji teden. In kdo ima srce, da bi se mu odrekel, celo jaz ne, sploh pa, ko se bo ta zadeva dogajala na (trenutno znanem) dnu suhe galerije Kalahari. In ja, slej ko prej sem se moral seznaniti z dosežki, presežki v Čaganki, ki ste jih »carji« dosegali v zadnjih obdobjih.

Še pred dnevom D, se pravi pred soboto se domenimo, da bomo poleg foto akcije izvedli še preopremljanje novih delov (menjava karabinov, vrvi, izogibanje vodi itd.) in pa širjenje nadaljevanja v meandru na -440 m.

Tako v soboto mirnopeška eskadrilja (Anže, Andrej, Tom) kar v zgodnjih urah na poti proti Čaganki v Podturnu pobere še Petra. Pot smo zaradi »poledice« na cesti nadaljevali bolj po polžje počasi, ko smo se pa približevali Poljanski gori, so nas pričele pa še košute izzivat, kot da ne bi vedele, da prihaja njihov čas, čas divjačinskih salam. Skratka, vse fino in fajn, ob osmih smo pri bivaku že pili Šinijevo oziroma Matičevo kavo, pridružita se še Mihael in Klemen.

Pred akcijo, prvi del ekipe.

Razdelimo se v tri skupine in nato sva z Andrejem okrog devete ure kot prva vstopila v čar znanega. Malo pod dvorano netopirjev naju je prehitela udarna skupina Klemen in Anže – njima se je najbolj mudilo na dno. Do Play againa so se stvari odvijale kar relativno hitro, če izvzamem, da sva oba zajela vodo pod 70 metrco in da sem bil jaz že malo z mravljami v žlahti. Pa pustimo to.

Play again, za mene čar neznanega, od tu dalje je bilo vse novo, vse zanimivo in vse prvič doživeto. Se mi zdi, da sva začela preopremljati tam nekje na – 260m, ne vem čisto točno, kajti jaz sem užival v spoznavanju novih delov. In tako, spust za spustom, karabin za karabinom, sama z Andrejem, tam nekje do – 280 – 300 m, kjer nas prehiti še foto ekipa. Saj so bili skoraj skupaj, je samo malo Šini zaostajal, on že ve zakaj. Je pa bil zelo prijazen do mene, vsaka čast, mi je tudi hitel razlagati, da je nek S pred mano, pa neka ožina, skratka, da bom že videl, če ne sedaj, pa pozneje, ven grede. In ostaneva spet sama na globini 350 m. Porabila sva zadnji karabin, saj je bilo že čas, ura tri pa še malo popoldan, jaz pa še nisem videl trenutnega dna. In greva, po -360 m, podaljšujem svoje globinske rekorde, super, …

Pred akcijo, drugi in tretji del ekipe.

Tam nekje ob štirih sem pri spodnjem bivaku (-430 m), je lepo zadišalo po dimu, pa ne od kave, katere sem si želel. Žal, je rekel Šini, ni, ni. Sledila je kratka malica in v nadaljevanju ogled novih delov Kalaharija, slapa, sifona, skratka, čim več videti, čim več spoznati. Vse fino, fajn, super.

Smo se počasi vsi okrog bivaka zbrali, da je Peter naredil še eno skupinsko. Klemna in Anžeta bo pa naknadno gor nalimal, ker onadva nimata časa, sta se odločila oba svedra zdrajsat. Me je še pred odhodom Šini vprašal »da kako je šlo dol?« in ko sem mu odvrnil »da super, brez problemov in da nisem nič boga na pomoč klical«, sem dobil občutek, da je rahlo presenečen. »Ga boš pa ven grede« je menil. On že ve, on že ve.

Na sredini akcije.

Ob petih popoldan sva z Andrejem vzela pod pot noge, spotoma sva pobirala še karabine, ki sva jih menjala. Meter za metrom, ožina za ožino, počasi proti -250 m, sproti malo počitka, grižljaj čokolade, …, čiščenje prižem, saj bo. Okrog devetih zvečer pod 70 metrco, za nama nobenega. Tukaj me malo zaskrbi, da nisem slučajno kakšne vrvi za sabo potegnil. Ta skrb se mi razblini na vrhu tega mogočnega brezna, za mano Matic, Miha, …

Malo pred, oziroma po enajsti zvečer, nas je glavnina zunaj, motiti se ne pustita samo Peter in Šini in tako sta z enourno zakasnitvijo tudi onadva primaširala. Sledilo je obvezno druženje ob ognju, ki zajema peko klobas (eni smo se morali s kruhom zadovoljit), požirek pijače, kar je pa tukaj najlepšega, toplota ognja in pa pogovor o še eni uspešno izvedeni akciji. Skratka, jaz sem se imel super, hvala celotni ekipi za lepo doživetje.

P.S: pogrešal sem samo krst (pa drugič), kajti imam novo globino in ja, Šini, nisem boga klical ;-)

Fotografije Mihael Rukše

Sodelovali: Peter Gedei (JKŽ), Matic Boršnak (JK Velenje), Damijan Šinigoj, Klemen Mihalič, Mihael Rukše, Andrej Gašperič, Anže Tomšič in Jože Tomšič - Tom (JKNM).

Novice

10.11.2014

Suša

24.9.2014

Brestanka

18.8.2014

Kanin 2014

25.6.2014

Čar neznanega

19.5.2014

Jamarski izpiti

29.3.2014

Jamarski tečaj

22.1.2014

Na Jazbecu

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008