Čaganka - soteskanje

17.7.2014

Prvi del

V ponedeljek, dne 14. julija 2014, smo se Srečko, Mitja, Robert, Bojan in spodaj podpisani ob 10:30 odpravili v Čaganko z namenom do trenutnega dna (na globini tam okoli 450 m) potegniti žico za jamski telefon. Brezno namreč poglabljamo hitreje, kakor uspemo potem slediti z žico in zadnji mikrofon tako vedno ostane nekaj brezen nad deloviščem! Na poti dol smo želeli razširiti nekatera najbolj kritično ozka mesta. Nam je šlo kar dobro, tako napredovanje v globino, kakor delo, predvsem zato, kar sva s Srečkom večkrat poudarila, ker nam je bila jama zelo naklonjena. Bila je namreč povsem suha in posledično torej tudi manj blatna kakor ponavadi. Slovenski pregovor pravi, da se zarečenega kruha največ poje, a o tem malo kasneje.

Pred spustom v Čaganko.

Smo torej širili, malce pre-opremljali in počasi napredovali, malce nad dnom smo se pa vsi, razen Srečka, ki je zagrizel v trši oreh, spustili v dvorano Kalahari, kjer smo občudovali res fascinantno prostorno in povsem suho dvorano. Nekaj pojedli, nato pa počasi krenili proti površju. A malce pod Srečkom je Mitja v vertikalnem meandru narobe zavil in se povsem zataknil, da sta se Srečko nad njim in kasneje še Bojan pod njim skoraj eno uro trudila, preden sta ga rešila iz dokaj resne situacije. Eno stopnjo višje je zelo ozek prehod v vertikali zaustavil tudi Bojana (naši raziskovalci ponavadi le toliko razširijo, da se »stenstajo« skozi in sledijo firbcu …) in smo še tam malce pogarali (predvsem Srečko, jaz sem ga le za pas držal, ko je vrtal z glavo navzdol!), nato je pa nenadoma voda prihrumela. Vremenska napoved je bila sicer odlična, naj ne bi deževalo, a prav nad Poljansko goro se je razbesnela močna nevihta in nas je potem dobesedno pralo čez skoraj celotne nove dele Čaganke. In ker v ožinah ne moreš hiteti in ker v slapu lahko plezaš le tako hitro, kot to dopuščajo izčrpane mišice, smo v bivak na globini 240 m prišli šele okoli ene ure zjutraj. Srečko je že malo prej potegnil naprej, da bo zakuril in pripravil hrano, mi smo mu sledili malo počasneje.

Anžič v eni od vertikalnih ožin malce nad trenutnim dnom.

Tole "tenstanje" je v videu dobro pogledati tudi na "tubi".

Firbcanje v Kalahariju.

Z Bojanom sva pokukala na površje ob pol petih zjutraj, Srečko naju je takoj pogostil z blejsko juho ter potem s kavo posedel ob ogenj, uro za nama smo pri vhodu pričakali Mitjo, ki ga je prav tako Srečko malce k sebi spravil, še uro kasneje, po skoraj dvajsetih urah v jami pa je prisopihal tudi Robert. Izmučen ter tako kot vsi zaradi podhladitve s krči v rokah, a prešerne volje in s še bolj prešernim nasmehom na umazanem obrazu. Srečko nas je pogostil še s pečenimi bučkami, potem smo se pa okoli osme ure zjutraj spravili v postelje, a nas je že ob dvanajsti uri spet Srečko prebudil s svežo kavo, vmes je pa gobe nabiral …

Jereb po osemnajstih urah spet zunaj.

Maružin vesel dnevne svetlobe po devetnajstih urah.

Kakor že tradicionalno, vedno zaprosimo tiste, ki se prvič spustijo v našo Čaganko, da strnejo vtise in napišejo par vrstic za našo spletno stran. Tokrat je to storil Mitja, moj uvod je le zato, ker še vedno ureja vtise in je za potrebe novice začel kar na koncu, za začetek si bo pa vzel še nekaj časa … Za boljše razumevanje Mitjeve zgodbe pa samo še podatek, da mu je zelo rejen miš, ki si je bivališče uredil pod našim jamarskim bivakom, pregrizel povsem novo transportno vrečo in načel zaloge hrane, pripravljene za v jamo …

Damijan Šinigoj


Drugi del

Bila je nedelja, 13. julij 2014 ... Prižgal sem radio ... Dan D, Voda ... In nato poročila. Udarna novica dneva: Kršitve volilnega molka ... Odšel sem v kopalnico ... Voda ... Kdo ve, ali je danes Reka čista? Ob 10:30 moramo skupaj s kolegi iz tržaškega Krasa odnesti opremo francoskih potapljačev v jamo Labodnico pri Trebčah ... 1000 x 30 cm (toliko znaša približno razdalja med sosednjima prečkama na lojtrah) ... Dol ... Potem pa še gor (sveta resnica je, da jamarji slednje jemljemo bolj resno kot prvo) ... Brazilija: finale mundiala ... Nemci kot mašine ... Nagrada €€€.€€€ ... Argentinci, latino zadnji up, da nogomet s stare celine dobi bolj ljudske poteze ... A ta dan obstaja še eno mesto, ki si ga nekateri želimo obiskati pripravljeni.

ČAGANKA

Priprave so stekle. Obljuba, da bomo kmalu nazaj, se je materializirala v Šinijevem mailu, ki je vabil ... In privabil je Anžiča (tistega Roberta, ki bo kasneje prispeval k poimenovanju nove merske enote), pa Jereba (Bojana, ki bo tam dol pogruntal nov problem) in mene (Mitjo, ki se bo še nižje dol ponovno rodil) ... Od tu dalje si bom vzel več časa za opis, kaj se je v dvajsetih urah dogajalo in dogodilo. Zato naj bo to le prvi del pripovedi, ki se bo, upam, še dolgo nadaljevala ...

Torej, če preidem takoj na zaključek: 

  • Srečko (o katerem bo še veliko govora in je, kar se mene tiče, popolnoma upravičil pomen svojega imena) je prizorišče zapustil s kapitalnim uspehom ... Košara jurčkov, lisičk ... Jamarska skrivnost naj ostane, koliko polna in težka je bila ...

Srečko nas je skup spravljal z dobro hrano.

  • Nova specialiteta: Čagase (klobase izpod peke), ki jih moramo še patentirati in zaščititi njihovo geografsko poreklo ...
  • Alenka je prva na svetu (razen posvečenih udeležencev) izvedela, kaj se je dogajalo in dogodilo tisti dan ...
  • Monika je z veseljem morala poslušati vse naše (ne)umnosti.
  • Naj se na tem mestu prvič zahvalim celotnemu Dream teamu. Čaganka rules!
  • OK, zdaj pa dovolj. Rabim še nekaj časa, da popustijo še zadnji krči v prstnih mišicah, za katere sem mislil, da jih v življenju ne bom nikoli več potreboval ... In nekaj mesecev za reset glave, da se ponovno lotimo tistih -/+ 500 m.
  • Aja, pa še pozdrav Mišku, ki se širi tako, kot novi rovi v Čaganki. Le čuvaj, jo Miško ... Do ognjišča pa itak ni daleč ...

Mitja Maružin

Na akciji so sodelovali: Damijan Šinigoj in Srečko Vidic (JKNM), Mitja Maružin (JD Gregor Žiberna Divača), Robert Anžič (JD Carnium Kranj), Bojan Jereb (JD Gorenja vas).

 

Tretji del [19.7.2014]

Nadaljevanje Mitjine zgodbe ...

Torej, ker so krči popustili (ugotovil sem namreč, da je danes na morju prijetnih 34 in v vodi 25 stopinj) nadaljujem z opisom dogodkov in odmevov.

Uradni odmevi, ki so v vmesnem času dodatno spodbudila to pisanje so naslednji:

- D. Šinigoj: Ahahaha, carsko, a imaš prav, ji ne bom posredoval ;-)
- R. Anžič: Nova merska enota v Čaganki - Čaganska anžinka, katera preračunano v obče znane merske enote meri cca 28 cm (to so zaenkrat neuradne meritve, ko bo izmerjeno in potrjeno s strani komisije za Čaganske mere, javim) ;-) Nisem še upošteval obleke ter stiskanja telesa, ko pridobim še te podatke, podam uradno definicijo Čaganske anžinke. :-)
- B. Jereb: heheeh. kaj se čaka! Mitja ti samo piši, tudi mene zanima, kako je blo ;)) 

Skratka, da se vrnem k nedelji, 13. julija 2014. Ura je 18.00, ko pošljem še zadnji SMS pred Ljubljano, koliko mi ura zaostaja. Robert je že v štartu planiral, da bomo potrebovali prostor za spanje, zato je Fordov pick-up nudil ogromno volumna (še računam, koliko znaša ta v čaganskih anžinkah), a kot se je izkazalo kasneje, so se tega ustrašile tudi kočevske medvedke (subsp. polianensis) in so raje prespale daleč od parkinga pri koči.Zato smo pa mi bolj korajžno zvozili tistih nekaj ovinkov od Alenke do prizorišča zgodbe (pozabil sem napisati, da smo se pred tem korajžo podprli oz. napojili z dobrim špricerjem). Skratka, herojskemu prihodu je kmalu sledil taborni ogenj in posvet, kako bomo dokazali Srečku, da ne bomo mogli slediti njegovemu kondicijskemu treningu, ker smo se preveč do sitega najedli, da bi uspeli skozi ožine s hitrostjo neizstreljenega naboja. Da je to botrovalo kasnejšemu smrčanju, ki je prepričalo tudi okoliške prebivalce gozda, da so v koči medvedi, itak ni za razlagat ... Ops, pardon, kriva je bila polna luna!

No, jutro se je začelo že zgodaj. Pričakovali smo sicer, da bo ponedeljek še dolg (kateri začetek delovnega tedna pa ni!), ampak da nas čaka dvojni šiht in nadure, tega pa tisto noč ni še nobeden od nas sanjal. Torej, jutranji plan je bil ... Evo ga, Srečkota ... Še kava in slikanje pred dogodkom ... Aja, plan je bil podreti rekordnih 17 ur ... Itak... To je samo za softiče ...

Priprave so stekle ... V WC utici so začele kopneti zaloge papirja, muhe so navijale, kdo da več ... Preskočim mučni del oblačenja ...

KAJ SE ČAKA?, zadoni ukaz! Ura je 10.30. Vmes malo black-outa (ker je itak vse potekalo bp). Spomnim se samo moje napake, da sem ponudil nekaj volumna v transportki za nekaj kil železja (začetniška!), ki sem ga že po manj kot osmih urah preklinjal kot še nikoli ... Spusti, dvorane, ožine ... Vse suho ... Ej, Šini, kje je tu štos?! Pet ur mine, pa že v Kalahariju zataknemo zadnji konec kabla za 10,5 cm oprimek (no, kak milimeter gor/dol smo se ušteli, ampak izmerili smo itak v nulo!). Izzvenel je zmagoviti krik ... Sedaj pa presenečenje! Ko Anžič potegne iz prasice klobasice, je dvorana v trenutku postala svetlejša (ne spomnim se, ali smo svetili samo z očmi, ker ledice definitivno nimajo tako toplega tona). K sreči smo Srečkota pustili nekje pod prvim bivakom, da je malo flešal in kiparil (zato sem pa jaz lažji za macolo in dleto lahko švigal prvi skozi ožine) in smo preostali lahko izbirali med daljšimi variantami dolenjskih Kranjskih. No, eno smo mu vseeno pustili, ki je pa kasneje zaradi objektivnih razmer v jami nikoli ni dočakal.

Obvezno fotografiranje ... Bojan je tu še izgledal čist ... Čeprav smo ga že na začetku razglasili za najbolj umazanega (bolj zaradi skrbi, da nam ne bi zamazal ožin). Aja, da ne bi mislili, da je šlo vse tako na izi. Kakih sto metrov više je Šini vprašal ostalo dvojico: Kam pa zdaj? Levo ali desno? K sreči sem bil takrat že toliko niže, da nisem tega slišal ... Sedaj smo se temu le smejali! Pa ne za dolgo. Nazaj grede sem prvi naletel na Srečkov grom. Malo v strahu, da me ne bo doletela kakšna strela, malo pa iz preklete radovednosti, sem se z nogami naprej spravil v ozek meander ... Dokler nisem zaslišal tistega famoznega klika ... Pa ne mislim fleša ... To se zgodi, ko se zagozdi gleženj med fasete in sosednjim kolenom. Škorenj z zaščitno kapico pa služi kot odlično sidro. Sprijaznjen s položajem, da me gravitacija ob popuščanju mišičnega tonusa še bolj sili v ožji del meandra, brez večjega uspeha iščem konkretnejši oprimek ... Umirjeno pokličem Srečka, ki mi z vrha začne asistirati ob kasnejšem opravičilu, da je najprej mislil, da se hecam (to sem mu oprostil takoj, ko mi je predlagal trde metode ekstrakcije ... Za slednje upam, da ni mislil resno). Po nekaj neuspelih gimnastičnih trikih mi moči že počasi pojemajo. Nato prikličem še Bojana, ki prevzame asistenco še od spodaj. Stisni, porini, napni, pa spet popusti ... Trajalo je približno za dober porod ... Vsekakor je obema odleglo. No, Bojana sem že proglasil za mojo babico in ga vabim, da se mi ob letu osorej pridruži na praznovanju obletnice ponovnega rojstva tam spodaj. Da ne bi izgubljal besed o porodnih težavah babice, malo više je bil spet Srečko v akciji in tokrat sta položaj dosegla tudi zadnja dva ... Asistenca in problem je bil rešen, še preden sva se s Srečkotom srečala malo više.

Pa da podam še olajševalne okoliščine za naše neumnosti: nevihta nad nami je bila v polnem zagonu. Voda je tekla po slapovih kot še nikoli (vsaj kar se Srečko spomni in moram mu verjeti, ker bi sicer rekord padel, tako pa ...) Do zgornjega bivaka (-230 m) je bila še dolga in posadka je bila bolj podobna podmorničarjem v piškavi lupini in ravno prav premražena in premočena, da smo si želeli plezanja ... Kot mazohisti, ki kličejo ŠE, ŠE, ŠE ... Mislim, da je bil ta klic bolj zaradi drgetanja obustnih mišic.

Ura je 1.00 in na obzorju se prikaže lučka. V bivaku sem ravno začel pripravljati kavo, ko me je obiskal Bojan. Njegov ledeni pogled je zamrznil še zadnje kapljice krvi, ki so se pretakale po mojih kapilarah. Žlička se je kar prilepila med prste. Še nadaljnje pol ure in pri lončkih smo se zvrstili cela ekipa manj Srečko, ki nas je v tem času že poslušal na VOX 200 m višje.

Ker nam ni mogel sporočiti svojih namenov, smo kar sami izločili juhico iz ponudbe in molili, da nas Srečko zunaj (u)sliši. Ubrali smo novo kombinacijo. Šini in Jereb takoj ven in skuhata juhco, Maružin in Anžič v drugo ekipo, ki bo z juhico proslavila svoje muke. In tako se je zgodilo ... Žal šele pet ur kasneje!

Zunaj je že vstalo sonce, ko smo razmišljali o lepotah Čaganskih katedral, slapov, 70 metrc ... v blatnih kombinezonih nad vhodnim breznom ... Zgodbe, ki so kasneje sledile, so bile le olepšana verzija dogodkov, ker bi nas sicer že ob pripovedovanju po spominu vse bolelo ... Da je bilo res tako, je bilo razvidno že iz naše hoje in težav pri seganju po piksnah, ko je bilo treba vstat ... Skratka, nepozabno doživetje divje dolenjske posebnosti, ki potrjuje rek: ne hvali dneva pred nočjo. Za nas je pa poskrbelo sončno jutro s tisto tako opevano, in na nekaterih odsekih že sanjano, juhico.

Hvala, Čaganka, in še enkrat hvala Dream teamu.

Mitja Maružin

Novice

10.11.2014

Suša

24.9.2014

Brestanka

18.8.2014

Kanin 2014

25.6.2014

Čar neznanega

19.5.2014

Jamarski izpiti

29.3.2014

Jamarski tečaj

22.1.2014

Na Jazbecu

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008