Čaganka – projekt >400

20.1.2014

Za to soboto smo se nekaj pogovarjali, da bi nadaljevali v Čaganki, tam, kjer sta se ustavila Tico in Anži. Ravno velikega zanimanja ni bilo, pa še vremenska napoved za vikend je bila slaba, a sva se s Klemnom vseeno zmenila, da bi šla probat. Tik pred zdajci sta se javila še Teo in Peter, oba biologa, da bi šla zraven lovit skrivnostno pijavko in seveda še kakšno drugo jamsko žival, ki bi jima prekrižala pot. Zaradi odpovedi akcije v Kostanjevici, pa se je kasneje pridružil še Šini z ekipo.

Pogled iz -400 proti površju.

Skratka z vso opremo za širjenje in lovljenje pijavk in drugega življa smo se odpravili okoli 10-ih dopoldne v jamo. Prvo presenečenje je bilo že v 70 metrci, kjer je kar dobro teklo. V Game ovru je bil glas vode še močnejši, v novih delih pa bi že skoraj rabil naglušnike. Od 200 višinskih metrov sva se vsaj tretjino na vsemogoče načine izmikala manjšim slapovom in pršu odbijajoče se vode.

Meander, ki zaenkrat še preprečuje nadaljevanje.

Do delovišča, ki je bilo na srečo na suhem sva prišla precej mokra, a ni bilo bojazni, da bi naju zeblo, ker sva imela precej dela za opravit. Kmalu za nama je prišel Teo z dodatnim akumulatorjem in se takoj lotil iskanja pijavke. Žal je kmalu odšel nazaj proti površju praznih rok s prazno baterijo. Po nekaj urah napornega dela sva tudi midva zaključila z meandrom. Malenkost nama je zmanjkalo, da bi prišla skozi, bo pa zato naslednji ekipi lažje.

Klemen v polnem zanosu.

Za Klemna sicer ne vem, a meni se kar nekako ni dalo ven, ker sem vedel, da bom moker kot miš. Ko greš dol se lažje umikaš in hitreje napreduješ, kot pri plezanju navzgor. A potrebno je bilo zagristi. Prvi slap sva obšla, menda tam nekje blizu Ticotove smukaške proge. Više pa se ni dalo več in sva morala pod hladen tuš. Seveda sva se ga ogibala, kolikor se je le dalo, a so bile na koncu vseeno tudi gate mokre.

Moker od -400 ...

Med potjo sva poškilila še v bivak v Severnem rovu, kjer so se lotili preurejanja Šini, Tico, Dejan in Marjan. Kot je bilo videti, jim je šlo delo zelo dobro od rok, saj so premaknili kar nekaj kamenja in tako pridobili dodatni prostor za postavitev šotora z namenom, kot je dejal Šini "... v katerem se garači z dna lahko malo pogrejejo pred nadaljevanjem poti, ki je že kar dolga za en šus." Tudi pospravljeno je bilo videti, saj so nazaj grede odnesli na površje kup smeti. Več o tem na njegovi spletni strani ...

Ven sva pogledala v temno noč in se pridružila bivak ekipi, ki je pripravljala večerjo - pasulj s klobaso. Malo sva jih presenetila, ker sva bila menda (pre)hitro zunaj. Po pravici povedano, tudi sam sem bil presenečen, ker sem računal na najmanj uro ali dve daljše bivanje v jami. Pa nič zato, sva vsaj lahko prej s sebe vrgla mokro opremo in poročala o opravljenem delu in stanju v jami. Smo se pa zato domov grede ustavili še pri Alenki v Bistrici in porabili višek ur ob prijetnem kramljanju.

Wet, wet, wet, ...

Zaslužena večerja.

Kaj več o bioloških najdbah in ostalih vtisih v jami pa bo podal Peter. V jami smo se namakali Teo Delić in Peter Trontelj oba DZRLJ, ter Damijan Šinigoj, Matija Gašperšič, Dejan Šenet, Marjan Grah, Klemen Mihalič in Andrej Gašperič.

Dodatek 20.1.2014

Čaganka tudi speleobiološko vse zanimivejša

Že nekaj fotk dvobarvne pijavke je poskrbelo za manjšo senzacijo. Vsekakor dovolj, da se je prebudila širša biološka raziskovalna pozornost. Hvala fotografom – drugače ne bi nihče verjel, da obstaja pijavka, katere prva polovica je že prilagojena na življenje v podzemlju, druga pa še normalna, površinska.

Druga akcija v Čaganki (18.1.2014), na kateri sva sodelovala biologa (Teo Delić, Peter Trontelj, oba Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete, drugače pa DZRJL), je bila delno uspešna. Pijavke nisva dobila. Nekdo jo je moral posvariti, da prihajajo biologi. Vse drugo naju je navdušilo. Jama je ekološko zelo raznolika. Aktivna, prostorna brezna, številna jezerca z ujeto kapnico, fosilne galerije ter globoki deli s stalnim vodnim tokom – to je kombinacija, ki že sama po sebi obeta bogato živalstvo. Dosedanje najdbe to potrjujejo. V dveh obiskih smo našli okrog 15 vrst pravih jamskih živali (ali troglobiontov). Ob uporabi dodatnih metod iskanja in pasti z vabami lahko računamo na čez 20 vrst, kar bi jamo uvrstilo med »biološko bogate«. Takih ni prav veliko.

Skrivnostna pijavka: dokaz ena.

Skrivnostna pijavka: dokaz dve.

Skrivnostna pijavka: dokaz tri.

Največje tokratno odkritje pa naju ni čakalo med belimi in slepimi, torej troglobionti, temveč med netopirji. Čeprav netopirji hrano lovijo zunaj, jamo prav tako potrebujejo za svoje preživetje, ker v njej prezimujejo. In prav teh zimskih zaspancev se je večje število zateklo (v bistvu zaletelo) v Južni rov. Verjetno so veliki podkovnjaki, morda so vmes celo južni. (Ja, kakšni pa naj bodo v Južnem rovu?) Dilemo bo razrešil natančnejši pregled z daljnogledom. Ker so kolonije netopirjev med zimskim spanjem občutljive, je priporočljivo južni rov pustiti čisto pri miru do pomladi.

Vtise lahko strneva takole. Čaganka je zahtevna jama, a varno opremljena in dobro dokumentirana. Pred jamo je bivak, v katerem se jamar lahko preobleče kot človek. Ekipe novomeškega kluba delujejo usklajeno. Od širjenja ožin do kuhanja pasulja, vse štima! Nenazadnje tudi odprtost za medklubsko in strokovno sodelovanje in nesebična pomoč, ki sva je bila deležna. Fantje, le tako naprej! Čaganko pa potegnite do izvirov!

Peter Trontelj

Vse tri obstoječe fotografije pijavke je s Šinijevem trotlom naredil Matija Gašperšič - Tico

Ticova šala

Dve jamski pijavki si pripovedujeta šale o jamarjih:

- Ti, nekam bled si videti v obraz!, reče jamar sotrpinu, ko se vrneta iz Čaganke.
- Ah, vse je OK!, mu odvrne. Veš, na pol sem že prilagojen na jamsko življenje.