Čaganka in 19 jamarjev

7.10.2014

Ker je bilo letošnje poletje, ki je po navadi za raziskovanje jam najbolj produktivno obdobje, bolj mokro, smo posledično tudi v Čaganki bolj malo delali. Pa še takrat ko smo, nas je pošteno pralo. Firbec se je vse bolj oglašal in komaj smo dočakali soboto, 4. oktobra, ko je bila napoved zadovoljiva. In ker je jamarjev od vsepovsod, ki bi si Čaganko želeli ogledati, veliko, se nas je za tokratno akcijo nabralo skoraj preveč. Na srečo se jih je kar lepo število zaradi različnih vzrokov premislilo, a kljub temu se nas je pri bivaku pri Čaganki v soboto zgnetlo 19 napora željnih firbcev! Nekaj se nas je k jami napotilo že v petek, da smo vse pripravili, zjutraj, ko smo se začeli zbujati in so začeli prihajati tudi ostali, pa nas je že krepko pralo. Nenapovedano. Kot politi cucki smo vedrili pred bivakom in blebetali in se zaradi dežja sploh nismo hoteli v luknjo spraviti, dokler se na čemernem nebu končno ni malce svetlobe pojavilo, da smo stisnili zobe, na hitro razporedili ekipe in se odpravili. Zadnji šele okoli desete ure dopoldne! Kljub temu, da je Čaganka ogromna jama, so bili na poti ves čas zastoji, naenkrat toliko jamarjev tudi ona ne more enostavno pogoltniti. V Akustični dvorani smo Jakličev kofe iz termovke spili, še malo poklepetali, ker že dolgo nismo, potem pa odšli vsak na svoj konec delovišča. Jure s svojo predrago Niko v Južni rov, Dejan in Tico v kamin, Petra, lovca na pajke, smo že vmes nekje pustili (se je bolj počasi spuščal, ker je ves čas oprezal naokoli za beštijami), ostali smo se pa na dno odpravili. Ja, prav ste prebrali. Jaklič, ki je praznoval že 62 pomladi, se je odločil, da je dovolj zafrkancije in da gre kar dol pogledat, kaj imamo to za eno čudo na dnu, da smo non-stop tam. Da ima dovolj kondicije, da pride dol, je pojasnil. Ker v jami pri spustu še najmanj kondicije porabiš, to pokuriš, ko crkuješ nazaj gor, sem izrazil nekaj pomislekov, a me je kar hitro odpravil, naj se zase brigam, vmes se je pa tudi Tina vase zagledala in ugotovila, da je še mlada in natrenirana in da ona tudi gre. In smo šli.

Bi šli ali ne bi šli?

Enega za pogum …

… in gremo!

Na dnu v Kalahariju smo se spet na več delovišč razdelili, da je ropotalo in odmevalo iz vseh koncev, kot v rudniku s Sneguljčico in milijon palčki, največ nas je pa garalo pri postavitvi bivaka na 450 m pod površjem, ki ga potrebujemo za oddih po napornem delu, preden se ven zapodimo. Smo dol vse prinesli, nas je bilo dovolj ... So se kuhale juhice, pile kavice in čaji, čas je mineval, mi smo se pa nadvse dobro imeli. Jasna, ki je skrbela za površinsko dogajanje (kuhanje in pečenje) pri zunanjem bivaku, je povedala, da je prek jamarskega telefona, ki ga imamo potegnjenega na dno, ves čas samo smeh poslušala!

A ker je vsega luštnega enkrat konec, se je tudi tlaka na dnu končala in smo odšli ven. Kot zadnji Marko E., Matic in jaz, ki smo meander, ki gre v globino, širili. No, roko na srce, najbolj ga je širil Marko, midva sva ga pa iz bivaka spodbujala in moralno podpirala! V srednjem bivaku smo še Boletu, Mojci, Tini in Andreju pomahali ter zasedli njihova še topla sedišča, da smo scmarili eno vročo cedevito, potem smo pa vlakec spet ujeli že v izhodnih šahtih. Zadnji je iz jame pokukal Marko E., ki je zadnji šaht prav pozersko preplezal s tehniko lestvic, za kar potrebuješ veliko energije, a na žalost tega nihče ni opazil. No, opazila sva z Maticem, a sva se pretvarjala, da nisva! Okoli tretje ure zjutraj smo od jame družno odkorakali proti bivaku, kjer sta naš še budna čakala Klemen in Teo s kotlom Jasninega vročega prebranca in pečenicami ter tekočimi dobrotami, ki sta jih prinesla zunanja podpornika akcije Jernej in Borivoj. Smo se preoblekli, malce očistili, pojedli, potem pa še ob ognju malo posedeli, ker se že dolgo nismo videli, v postelje pa zavlekli šele okoli pete ure zjutraj. Vstali pa v nedeljo že ob devetih, ker je Srečko že na ogenj naložil in kofe pristavil.

Bivak postavljen, kuhinja deluje s polno paro!

Bole globoko razmišlja, kako globoko je.

Matic je trdo garal …

Smo še malce akcijo verbalno obnovili, pospravili in se domov odpravili, še preden so gospod župnik na gumb pritisnili za opoldansko zvonjenje. Vsi zadovoljni z akcijo, celo Bole se je zahvalil za povabilo, preden me je izbrisal iz telefona! In ker sta bili na dnu prvič tudi dve ženski, Mojca in Tina, za nobenega možaka več ne bo izgovora, da se ne da!

Mojca zaskrbljena, ker ve, da bo morala še pisati o vtisih.

V nedeljo zjutraj pa že vsak na svojem telefonu …

Sem bil pa dan kasneje, ko so si boleče mišice malce opomogle, da sem lahko telefon vzel v roko, nadvse presenečen. Namreč, v JKNM imamo navado, da vsakega, ki prvič obišče Čaganko, zaprosimo za par vrstic o vtisih. In se je izkazalo, da je bil za mnoge hude jamarje, ki so sodelovali na tokratni akciji, spust na dno naše blatne krasotice in potem vzpon na površje, lažji del! Mojca je recimo napisala: »Ma, sem vedla, da se te Ciganke ne bom tak hitro losala! :-) Sem mislila, da je bil najtežji del akcije včeraj, ko sva z Boletom tri ure prala opremo v Koupi, a se mi zdi, da bo še najtežje kaj spesnit. Ker pa ste to vi in ker še kdaj pridem/va do bivaka, se potrudim in pričaram stavek ali dva. Hvala še enkrat za vabilo, za hrano in pijačo, pa za šnopc v bivaku, ki je tam bil, pa ga za nas ni bilo in se vidimo spet na cigojnariji ali pri nas na buzoriranju.«

Pa Andrej, ki je tabor zapustil takoj, ko je iz luknje pogledal, ker je moral čez par ur že na nek njihov tradicionalen pohod, mi je v ponedeljek po telefonu povedal, da sem ga ravno v gozdu pri drveh dobil in da raje še en teden seka kakor kaj napiše, je na koncu skoraj popustil, da bo, ampak na roke, da računalnik ima za slikce gledat … Se torej ne dam, jih lovim kot picke po dvorišču in vzpodbujam in ko bodo vsi poslali, dopolnimo novico.

Sodelovali: Jasna Šinigoj, Dejan Šenet, Matija Gašperič, Klemen Mihalič, Andrej Jaklič, Srečko Vidic, Damijan Šinigoj, Anže Tomšič, Borivoj Ladišić, Jernej Tramte, (JKNM) Marko Erker (JD Logatec), Nika Ogorevc, Jure Tičar (JK Brežice), Matic Boršnak, Tina Bizjak (JK Velenje), Teo Delić (DZRLJ), Peter Kozel, Mojca in Boštjan Vrviščar (JKŽ).

Vtisi udeležencev [dodatek 10.10.2014]

Pri Čaganki ste Novomeščani dobro poskrbeli, da smo bili praktično vsi zunanji pred prvim obiskom fino napsihirani. Zaradi ožin, pa blata, vode, morda tudi globine. Zase moram reči, da sem bil takoj presenečen, saj te jama za dol grede najprej pozdravi z obilico kapnikov, ponvic, jezer in ostalega nakita, tako da blata skoraj nisem opazil. Potem je začelo pa vedno bolj drseti in zadeve so postale zanimivejše. Pa pride Game over/Play again in smo se začeli tlačit skozi serijo ožin, ki so solidno prehodne, a sem vseeno nemalokrat pomislil, da nosila že zdavnaj ne pridejo do tam. Kapo dol vsem, ki ste širili začetne ožine, sam bi že zdavnaj prej nehal kopat. In skozi vse te ožine smo prišli do Kalaharija. Fantastičen prostor za pogledat in za bivak. Čisto ena druga jama. O tem, kaj smo spodaj počeli, ne bi izgubljal besed, tako da samo še to: Jama je večinoma res lepo opremljena, kjer to ne drži, je pa še vedno zelo v redu. Pa še opomnik samemu sebi: še najbolj se nablatiš na poti gor.

Marko Erker, JD Logatec

Še samo sebe sem presenetila, ko sem se v soboto znašla na zbornem mestu pred bivakom JKNM. Kraj mi je bil poznan, saj sem dve leti nazaj v teh Kočevskih gozdovih opravljala izpit za jamarja pripravnika. Odločitev, da sem zjutraj vstala ob 5.40, je bila zgolj zaradi želje po osvojitvi jame z zloglasnim renomejem ... Češ, Čaganka je pa RES zajeb*** jama ... In pa dejstvo, da se je v jamo odpravljala ekipca ljudi, s katerimi sem vedela, da bo zelo luštno. Prvih 250m globine je minilo kot za šalo. Par večjih brezen, kjer je po štriku šibalo kot pri norcih. Edino škoda, ker s sabo nisem imela tamočne luči, tako da si jih nisem uspela dobro ogledat. (P.S.: Ne smem pozabit omenit, da me je na dnu 70 m brezna čez vodo nesel Šini, tako da so moji gojzarji ostali suhi ... Šini, še enkrat hvala!). Na dnu akustične dvorane sem bila še popolnoma fit, tako fizično kot psihično (in suha), zato sem pristala na priključitev skupini, ki se je odpravljala na dno Čaganke postavit bivak (Matic, Marko, Šini in Andrej). Globlje ko smo šli, več je bilo ožin in vmesnih stopenj, ki so se vlekle kot kurja čreva. Nekje na globini -300m sem se počasi že začela spraševati: Ajajaj, Tina, kako bo kaj zgledal tvoj povratek? Ampak sem se hitro pomirila – lepo počasi in umirjeno, pa bo! :-) Ko smo se pretolkli do Kalaharija, sem bila zelo vesela. Jupi, osvojila sem trenutno dno Čaganke! Ampak že ob ideji, da bi se mi med vračanjem nazaj, meni ali komur koli drugemu kaj zgodilo, sem se hitro zresnila. Dejstvo je, da te iz teh ožin »živ boh« ne reši! Vsaj ne v enem kosu ali vitalnem stanju. Na dnu smo se zadržali kar nekaj časa. Postavili smo bivak, se najedli, malo poslikali, potem pa začeli z vračanjem. Na poti ven je iz mojih ust vsake toliko ušla kakšna kletvica, predvsem takrat, ko sem pritisnila na katero pred nekaj urami pridelanih modric ali ko enostavni ni šlo ne gor ne dol ali ko sem se zastonj dvignila, ker mi krol ni zagrabil (le zakaj ne, ha!?). Čista sreča me je obšla, ko smo do bivaka na -250m prikorakali Mojca, Bole in jaz. Vedela sem, da še »malo«, pa smo zunaj (se pravi še 2 do 3 ure). Od utrujenosti me je že pošteno zeblo, zato še dobro, da je Bole skuhal čaj. Ko smo enkrat štartali iz Akustične nazaj, pa štrika ni in ni hotelo biti konca. Krčevite bolečine v nogah so se jačale, energije je že pošteno primanjkovalo. Lahko samo rečem, hvala bogu, da sem imela pomoč z Mojčine strani, ki je 2/3 jame nesla mojo transportko, sicer bi bilo energije še manj in vzpenjanje po štrikih še težje. Kot mnogim pred mano, se je tudi meni uspelo »skopati« v tolmunčku na dnu 70-metrce. Zanimiva izkušnja, ni kaj! Dragi raziskovalci Čaganke, ali se vam ne zdi, da bi bil sedaj že čas, da na tem mestu morda postavite vrvno ograjco? :-) Čisto pred vrhom, nekje na zadnjih 70 m štrika, je moja motivacija drastično padla. Tu pa gre zahvala Boletu, ker me je bodril do konca. V predzadnjem breznu sem mu že skoraj verjela, da je to zadnji štrik, potem pa sta se, glej ga, zlomka, pojavili še kar dve sidrišči. Umazana, utrujena, premočena sem po osemnajstih urah čagankiranja pokukala na »svetlo« nekaj po tretji uri zjutraj.

Vtisi v strnjeni obliki: zeloooo športna jama, blata na tone, »luštne« ožince, super ekipa, pa osebni rekord glede zahtevnosti jame in bivanja v podzemlju. Še enkrat hvala vsem, ki ste me prenašali! :-)

Tina Bizjak, Koroško Šaleški jamarski klub »Speleos-Siga« Velenje

Priznam, ko sem zaslišal ime Čaganka, so mi noge pogosto malce trznile. Težka jama, ožine, voda, blato ... Pred vhodom sem bil malce previden, pri izhodu pa ravno prav utrujen. Zadovoljen in očaran. Naslednji dan sem pa spoznal, da je ena težjih stvari glede Čaganke pranje opreme! :-)

Matic Boršnak, Koroško Šaleški jamarski klub »Speleos-Siga« Velenje

»A spet greš v Čaganko?« je bilo slišati iz kuhinje na moje besede o tem, da sem prejel vabilo na akcijo čez 10 dni. Odgovor je bil pritrdilen, vprašanje pa bolj kot ne retorične narave. Kako pa naj bi se človek uprl obisku najgloblje Dolenjske jame. Jame, v kateri je treba še dosti tega najti (tudi z biološkega vidika) in prijetni družbi, ki sta jo z vabilom zagotovila Novomeška domačina – Šini in Klemen. Torej, naslednja sobota naj bo.

V Čaganki sem bil že večkrat, tudi živali sem nabiral večkrat, a še vedno nisem zadovoljen. Manjkata mi vsaj dve zadevi od treh, ki bi omogočile opustitev rovarjenja po jami. K temu se bom vrnil nekoliko pozneje. O prvem obisku jame si lahko preberete na tej strani. Ta je bil tudi značilen z vidika ustvarjanja socialnih kontaktov in od tu naprej je vse šlo lažje. Morda je k temu pripomoglo tudi to, da nisem glasno izražal svojega mnenja o ponosu Dolenjske – cvičku. Prihodnji obiski so prinesli seznanja o temu, da v jami vsako zimo preživi velika kolonija netopirjev, predvsem velikih in malih podkovnjakov, ter da v jami živi večje število različnih vrst hroščev iz rodov Anophthalmus, Laemostenus, Typhlotrechus, Leptodirus, Parapropus, Bathyscimorphus . Verjemite mi, to je precej. Ni pa nemogoče, da bi obstajal še kakšen rod, ki ga nisem dobil.

Presenečenje zadnjega obiska so bile ličinke vrbnic (Lat. Plecoptera) na sigastih kopah z vodnim tokom, na globini čez 400 m. Vrbnice so površinske žuželke, čigar ličinke živijo v vodi, po dokončanem razvoju pa odrasli letajo na kopnem. Nekaj, kar nikakor ne sodi v jame. In kako so takšne živali prispele tja? Natančnega odgovora, na žalost, ne morem podati. Lahko pa špekuliram, da se s površine v jamo steka manjši potoček, ki jih tja tudi zanese. Za njih je to, po vsej verjetnosti, kraj smrti, za druge živali pa vir hrane in življenja. Kljub presenečenju pa se tudi tokratni obisk ni končal z izpolnitvijo želja. Spet nisem srečal dedka Mraza, ki bi izpolnil listo mojih želja, povezanih s Čaganko:

1) Spet nisem našel dvobarvne pijavke. Že četrtič. Tico jo je našel na začetku leta in jo ni vzel – NAPAKA!!! Vsaj fotografiral jo je – bravo Tico, pomembna pomoč in spodbuda!!! Bila bi to posebna najdba za Slovenijo. Prva take vrste pri nas. Širše sorodstvo te pijavke je razširjeno od Hercegovine na jugu, do Like na severu. Gre za specializirane jamske pijavke, med katerimi so nekatere čisto nenavadnega videza, npr. Croatobranchus mestrovi iz globokih jam na Velebitu.

Levo je pijavka, ujeta v izvirskemu jezeru jame Rudnica VI pri Tounju na Hrvaškem. Zelo verjetno ista vrsta, ali njej zelo podobna, poseljuje tudi Čaganko. Na desni strani je pa »bizarno« sorodstvo iz velebitskih globin – Croatobranchus mestrovi.

2) Tudi željo po specializiranem jamskem hrošču, ki živi na jamskih stenah s tenkim filmom mezeče vode (t.i. higropetriku), nisem utelesil. V Čaganki je za tega zagotovo kar nekaj življenjskega okolja, za katerega menim, da ima te lastnosti. Tovrstne živali poznamo iz Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Hrvaške (tik čez mejo – Gorski Kotar) in Italije. Le pri nas jih še nismo našli. Menda bomo enkrat tudi v tem uspeli.

3) Nivo freatičnih voda, povezanih s Kolpo ali Dobličico, še vedno ni dosežen. Nekaj deset metrov je še vedno vmes in svinja še vedno sanja o koruzi. Vendar, že tokrat je ekipa prišla nekaj metrov bližje. Preboj do freatika bi pomenil srečanje s celo paleto novih živali iz teme (za to jamo, seveda) – človeškimi ribicami, jamskimi ježki , slepimi postranicami in jamskimi kozicami.

Po pregledu želja in trenutnih zmožnosti ne preostane nič drugega, kot pripraviti se na naslednji obisk. Na uspešni prihodnjič!

Teo Delić, DZRLJ

Zaradi velike želje ter po dveh poskusih, da se spustim do dna trenutno še ne do konca raziskanega brezna Čaganke, ki bi po močni plohi kmalu spet padla v vodo, sem v soboto zjutraj vseeno nadaljeval pot in se končno v avtu preoblekel. S strahospoštovanjem do globine in ožin je želja zmagala, tudi zaradi tovariških nasvetov, spodbud in pomoči smo drug za drugim brez zapletov drseli v globino. Vse je šlo gladko, tudi skozi ožine, čeprav me je vse bolj skrbel povratek. Malo pred ciljem nekako ni šlo skozi »ožinico«, šele v tretjem poskusu sem zdrsnil skozi. HURA!

Na cilju smo postavili bivak, pomalicali (tudi toplo juhico) in si ogledali oba možna nadaljevanja na -450m.

Skrbel me je povratek in tudi ta čas je prišel. Pred mano je šla Mojca, za mano pa Tina in kolega Bole, kot je določil Šini. Mojca me je pri vsaki ožini počakala in mi s prusikom potegnila transportko navzgor do naslednje ožine ( HVALA, Mojca!). Tudi jaz sem pomagal Tini in tako smo brez zapletov lepo počasi lezli proti vrhu. Skrb je počasi izginjala. Ko smo prišli iz ožin novih delov, sem naprej nadaljeval sam, ostali so se ustavili v srednjem bivaku. Od tam sem že malo bolj poznal pot in tako sem v jutranjih urah srečno prilezel iz jame. Pričakal me je Klemen in pogostil z dobrim, toplim prebrancem.

Čestital mi je za uspeh, še sam sem bil presrečen nad sabo! :-) Kmalu sem pospravil opremo in se odpravil proti domu (ura je bila že pozna), ker sem imel v planu v nedeljo zjutraj še pohod iz Žužemberka v Hinje, kar sem tudi realiziral.

Še enkrat HVALA VSEM za spodbudo in pomoč! HURA IN SREČNO!!!! :-)

Andrej Jaklič, JKNM

Mi pravi Bole en dan, da bova šla spet v Čaganko pogledat, saj fantje ponovno vabijo, pa prvič nisva uspela v taozke dele priti, pa zdaj še ni snega, pa da vidimo, če tale čiganka res lahko z našo Bužo tekmuje in katera bo dala krepkim fantom bolj sopihat.

In smo se zbrali v zgodnjih urah, ko bi lahko še sladko spala, da sem se lahko prepričala, da dolenjski kolegi nič ne zaostajajo za ljubljanskimi v brzini, saj se jim nič kaj zelo v jamo ni mudilo.

Nekako se nam je vendarle uspelo po ekipah nabrati, pa potem zlagoma v jamo pokapljati. Do prvega bivaka je spust potekal zame bolj, za Boleta pa manj udobno, saj ga je odkrušen oprimek pahnil v jezerce neznane globine. Je bil pač potem naslednjih sedemnajst ur po levi strani premočen, ampak zeblo pa ga kljub lagodnemu tempu menda ni.

Spodnje dele jame so fantje tako lepo poslikali, da sem gladko drsela skoznje. Šini je v Buži točno povedal: v Čaganki kar padaš skozi, v Buži pa se vlečeš in plaziš in kar ne vidiš konca.

Drugi bivak s čisto pravim dolenjskim udobjem: juhice, kavica in zvoki glasbenih želja. Za dušo sprehod po prostornem, z glino zapolnjenem starem rovu, očaranost ob samotnem slapu.

Pod zvezdnato nebo so nas privabile omamne vonjave toplega pasulja in ostalih dobrot, ki nam jih je pripravila skrbna Jasna, kar je bilo vredno triurnega pranja blatne robe v Kolpi naslednji dan.

Fantje in dekleta, vsaka vam čast! Za vse, za krasno jamo, za napor, ki ga vdano sočno premagujete in za neumorno veselje, ki ga širite med nas!

Mojca Vrviščar, JKŽ

Prvi štrbunk v jezero na dnu sedemdeset metrce, ali povedano drugače, moj prvi obisk najglobljega brezna na Dolenjskem, Čaganke. Obisk omenjenega brezna je bil pogojen s točno določenim namenom – preveriti, ali držijo naše domneve, da v tem delu Slovenije biva še ena, morda za znanost povsem nova vrsta prave podzemeljske suhe južine. Moram priznati, da se mi je priložnost obiska Čaganke ravno v tem terminu ponudila bolj po sreči kot po planu. Izvedel sem, da novomeškega jamarji planirajo nekoliko večjo akcijo in sem seveda takoj zagrabil priložnost ter se skupaj z njimi in jamarji iz nekaterih drugih jamarskih klubov podal v »hades« Bele krajine. Dan se je zame zaradi kar precej dolge vožnje – iz Maribora v Belo krajino – začel kar hitro, zato se nisem kaj preveč obiral. Z Boštjanom in Mojco Vrviščar smo se dobili na bencinski črpalki v Črnomlju, od koder smo pot nadaljevali proti jamarskem bivaku. Bolj kot smo se približevali bivaku, bolj je dišalo po kavici, torej nas je nos vodil v pravo smer. Tam sem spoznal tudi ostale jamolazce s katerimi smo izmenjali nekaj besed. Med drugim sem spoznal tudi stanovskega kolega iz Biotehniške fakultete v Ljubljani, Tea Delića, ki je tukaj že opravil nekaj bioloških raziskav. Oba sva bila vesela spoznanja, da se tu in tam še najde kak biolog, ki se z prostovoljno klati po naših s podzemeljsko favno zelo bogatih jamah. Glavni koordinator akcije, Šini, nas je najprej opremil s potrebnimi informacijami in akcija se je lahko začela. V brezno sem se odpravil z drugo skupino in že med spustom po prvih dveh štrikih pozorno oprezal za živalmi na stenah. Največ sem si obetal v nižje ležečih predelih, zato se nisem kaj preveč obremenjeval, da v začetnih delih nisem našel nobene iskane živali. Po nekaj malega tlačenja skozi ozke prehode sem se uspel prebil do vrha sedemdeset metrce, se pripnem na štrik in se pričnem počasi spuščati… Čez nekaj trenutkov si rečem le VAUUU, to brezno je resnično fantastično, še posebej fascinantni so kapniki, mimo katerih se je potrebno previdno spustiti. Sledi čmok v prvo jezero. Firbec me enostavno ni pustil naprej, da ne bi najprej na hitro prečekiral sten, ki se nahajajo v okolici prve poličke. Sedaj že malo nestrpen, ampak še vedno poln upanja se spustim približno 20m nižje, kjer štrbunknem v spodnje jezero. Odpravim se še malo naprej po rovu, vendar kaj hitro spoznam, da nima smisla nadaljevati, saj so stene v tem predelu povsem suhe. Počakam še par minut na ostale, ki so se po štriku spuščali za mano. Spregovorili smo par besed, si dejali srečno in odšli vsak svojo pot, saj je bila to moja končna postaja. Nato se je začelo resno delo. Z največjo mero pazljivosti in pozornosti sem podrobno pregledal vse primerne stene v okolici, dokler me zaradi tacanja po vodi ni pričelo rahlo zebsti v noge. Pripnem se na štrik in pričnem zares počasi žimariti po štriku in hkrati pregledujem stene, če bi morda ugledal mrcino, veliko približno 1mm, zaradi katere sem na to sobotno jutro prevozil dobro polovico naše kurje dežele. Počasi prilezem na poličko, kjer sem sicer že porabil nekaj časa za pregledovanje, in nadaljujem z delom. Sedaj že nekoliko bolj nestrpen in nejevoljen, a še vedno dovolj motiviran za delo, tako da so minute letele kot sekunde ali morda še hitreje. Ni čudno, da sem predvideni dobri dve uri raztegnil na skoraj štiri ure raziskovanja. Nato sem se počasi sprijaznil z že znanim dejstvom, da po navadi tistega kar iščeš zagotovo ne najdeš ob prvem obisku, in se odločil za odhod iz jame. Kot že tolikokrat doslej sem si ponovno dokazal, da moja kondicija ni ravno na vrhunskem nivoju, zato sem se do vhoda kar precej namatral. Po premaganem zadnjem štriku se od vhoda napotim proti bivaku. Že od daleč zaznam vonj po dimu, saj je Jasna zakurila za kuho pasulja, tokrat vegetarijanskega. Ponudi mi pijačo in vztraja naj vendar nekaj pojem. Ni me bilo potrebno ravno pretirano prositi, kljub temu da sem že bil v stiski s časom. Kljub temu sem ponujeno hitro pomalical, se zahvalil in poslovil ter krenil proti avtu, saj me je čakala še dolga vožnja proti domu. Poln pozitivnih vtisov, kljub temu da nisem dosegel želenega cilja, sem odločen, da to jamo v bližnji prihodnosti še obiščem. V prvi vrsti sem hvaležen jamarjem, da so me vzeli s seboj in s tem pravzaprav omogočili to moje prvo raziskovanje.

Peter Kozel