Čaganka – rekordnih 400!

15.1.2014

Letošnje leto smo na naši spletni strani pričeli s prekrasno novico o uspešnem širjenju meandra v Čaganki, ki je že skoraj popustil in nam dovolil pokukati globlje od trenutnih 366 metrov. V nedeljo pa je bil naš trud ponovno poplačan, ožina je razširjena, Čaganka pa poglobljena ... in to na magičnih ter sedaj še težko dojemljivih 400 metrov!

Zgodba o podiranju globinskega rekorda se je pričela pred skoraj dvema letoma in pol, ko je bilo odkrito nadaljevanje v nove dele na globini 244 metrov. Od takrat dalje so se raziskovalno širitvene akcije odvijale tudi večkrat mesečno, v zadnjem mesecu dni pa smo opravili kar 5 delovnih akcij. Raziskovali kaj dosti nismo, saj smo v povprečju jamo poglabljali za manj kot 5 metrov na akcijo, vedno znova in znova nas je ustavila neprehodna ožina ali pa preozek meander.

Tico na dnu brezna pred meandrom na globini 364 metrov.

Preteklih akcij je bilo preveč, da bi jih opisoval, pomembnejše pa so bile tako ali tako objavljene. Enako velja tudi za prvo letošnjo, na kateri je Daretu in Klemnu ostal še približno meter meandra, ki jima je preprečil spust v novo brezno.

Zunanja ekipa.

Po celotedenskem zbiranju termina in garačev za ponovni spust na trenutno delovišče smo se na koncu odločili za nedeljo, v jamo pa sva odšla Tico in jaz. Šini pa je zunaj s pomočjo Dejana in Jasne od bivaka do jame in naprej razpeljal kabel za vox telefon ter tako vzpostavil povezavo z bivakom v jami na globini 200 m. Prvi je v jamo odšel Tico, pred pričetkom ožjih delov pa sva vrstni red zamenjala, saj so iz njega prihajali premočni vetrovi. Dobrih sto metrov nad deloviščem sem ugotovil, da sva v Šinijevem avtu pozabila pritrdišča. Ker brez njih ne bi šlo, se je Tico vrnil po vponke in ploščice do bivaka v Severnem rovu, nato pa sva pičila dalje. Do dna sva potrebovala slabi dve uri, ravno toliko časa pa sva potem širila meander, da je bil pripravljen za spust v novo brezno.

Zadnji popravki v meandru.

Prvo stopnjo je Srečko že prejšnjič izmeril z laserjem, ki je pokazal 14 metrov. A brezno se nadaljuje še v treh stopnjah, ki spominjajo na kanjon, do ocenjene globine 394 metrov. Tam se odpre manjša, a razgibana dvorana. Po dveh stopnjah sva se spustila še za kakšnih 6 do 7 metrov, kjer naju je ustavil obetaven meander, globok najmanj 8 metrov.

Opremljanje stopnjastega brezna.

Tico pred meandrom na globini 400 metrov.

Najina dosežena globina je bila približno 400 metrov, vendar moramo upoštevati še napako merilnega instrumenta za ocenjevanje globine, ki sva ga uporabljala. Morda sva dosegla kakšen meter manj, kot sva ocenila, a jama se še nadaljuje in tudi globinskega potenciala imamo še dosti. Na dnu sva opazila še neko (jamsko?) žival, še najbolj je spominjala na pijavko, le da je bila nekoliko večja.

Nekaj, kar v tem trenutku ne vemo natančno, kaj bi lahko bilo.

Ker sva bila že pozna, sva se hitro odpravila proti površju, saj sva zunanji ekipi obljubila, da se jim do pete ure popoldan javiva prek vox telefona v bivaku na 200 m. Tico je plezal prvi, zato je tudi on najprej javil veselo novico o doseženi globini, kasneje pa sem jo moral potrditi še jaz, saj mu niso povsem verjeli. Privoščila sva si manjši počitek, za daljšega ni bilo časa, saj je bil golaž zunaj že skoraj kuhan. Ven sva prilezla ob sedmi uri zvečer, za celoten vzpon pa porabila dobre 4 ure.

Blatna, kot vedno.

Ob ognju naju je pričakal le še Šini, ki je bil od polaganja kabla skoraj tako utrujen kot midva, saj je prekopal skoraj celo pot od bivaka do jame. Postregel nama je z golažem, midva pa njemu z informacijami iz jame. Kmalu za tem so že sledili klici radovednežev, ki se nama niso uspeli pridružiti, a so si že rezervirali prihajajoče vikende, v katerih bomo Čaganko še poglobili ter izmerili na uradno globino. Gremo do 500!

V jami in zunaj nje smo delali: Damijan in Jasna Šinigoj, Dejan Šenet, Marko Pirc, Matija Gašperšič in Anže Tomšič.

Dodatek 15.1.2014 ob 12. uri

No, Šini je glede pijavke povprašal biologa in člana DZRJ Ljubljana Tea Delića. V nadaljevanju objavljamo povzetek njegovega maila:

"Ta glista, ki ste jo našli, je v bistvu pijavka. Večina pijavk, ki jih dobiš pri nas je plenilskih, le nekaj jih je krvosesih.

V jamah dinarskega krasa so zelo pogoste pijavke iz rodu Dina. Nekatere vrste so popolnoma prilagojene jamskemu življenu. Tudi pobarvanost odgovarja temu, saj so znane tako nekoliko bolj svetle variante (svetlo sive), kot tudi popolnoma razbarvane (podobne so barvi človeške ribice). Znani so tudi osebki kot je ta, ki je neke vmesne faze. Gre za predvsem vodne živali, a so spretne tudi na kopnem. Da gre res za pijavko, se da videti tudi na vaših fotografijah, saj so vidni njeni priseski - z njimi je celo pritrjena na steno.

Teo Delić"

Dodatek 15.1.2014 ob 20. uri

Komentar dr. Borisa Sketa, univ. dipl. biologa:

"V takih razmerah bi si pa upal domnevati, da gre res za troglobionta [pravo jamsko žival]. Glede na lego pa je mogoča celo pripadnost čisto troglobiotski samostojni veji (clade) Dina absoloni - Croatobranchus, ki sega od Črne gore do Ogulina, pri nas pa njenih pripadnikov še nismo našli. Vsekakor zelo 'intriguing' najdba!

Pozdrav,
Boris"

Dodatek 15.1.2014 ob 20.20 uri

Komentar komentarja:

"Pi***, kljub temu da smo dobro raziskana krpa krasa, zmeri so nove stvari. Ne mor'š verjet!'

Teo Delić