Obisk Brezna na Leški planini

9.7.2014

Sem se že kar nekaj časa spraševal, kako in na kakšen način prekiniti mojo neaktivnost pri obisku ali raziskovanju globin preko 50 m, ki je trajala, se niti ne spomnim od kdaj …, skratka predolgo. Da bi prekinil ta jamarski post in bi nekako preveril, ali sem še z vsemi štirimi v jamarstvu, se mi je zdelo povabilo članov DZRJ Kranj o obisku Brezna pri Leški planini še kako primeren izziv.

Kratek tehnični opis brezna: odkrito je bilo pred 36. leti, trenutna globina 536 m, skupna dolžina poligona cca 4 km. V medijih lahko zasledimo podobne zapise, kot je tale: »Leško brezno je zagotovo najlepša in najbogatejša jama na Gorenjskem in ogromen zbiralnik padavin oziroma vode iz vseh okoliških vrtač in brezen. V breznu Leške planine vidimo geologijo tega dela Gorenjske. Na globini 200 metrov se vidijo posledice prve ali druge poledenitve, ko so se večje vode pretakale vodoravno po tej jami,« je odprl novo poglavje Igor Potočnik: »Zanimivo bi bilo najti še kakšen vhod pa tudi še par kilometrov rovov. Naša večna želja je, da pridemo do večjih podzemnih voda. Te se kažejo pri izviru Lipnice in Kroparice. Ta površinska voda zavzema približno eno tretjino zalog. Dve tretjini vse jelovške, pokljuške in vode iz Julijskih Alp teče od 30 do 60 metrov pod vidno gladino Save. Zato imajo vse vrtine v Ljubljanski votlini to izjemno kakovostno pitno vodo. To pa pomeni, da se lahko, če jamarji, gozdarji, kmetje, turisti in vsi drugi ne bomo pazili na jame na Jelovici, Pokljuki in v Julijskih Alpah, mirno poslovimo od vode, kakršno poznamo danes.« Vir: SN, 25.5.2014.

Leško brezno.

Na povabilo smo se odzvali trije člani JKNM. V soboto, 5. julija 2014 smo krenili na pot in malo po sedmi uri na Dvoru pobrali še »varovanca« od Uroša I. (Tima). Malo pred 10. uro smo se v popolni jamarski opremi znašli pred vhodom v brezno. Moja nadzornika sta določila, da me bosta budno spremljala in mi tako določila drugo štartno mesto. In smo krenili: Anže kot srna (urno), jaz pa na začetku z nekim nelagodnim občutkom in cmokom v grlu za njim. Andrej pa z vsemi občutki, ki jih imajo naše mame, za mano. In tako vsi trije, kot eden, proti dogovorjenemu cilju. Vsake toliko časa so se slišale samo besede prostooo. Moji nelagodni občutki so se pri pritrdišču »mercedes« že čisto razpršili. In že sem bil na famoznem pritrdišču na 45 metrci, spust v prvo dvorano. Tisti, ki ste bili tukaj veste, da te najmanj na treh koncih malo požgečka, kar priznajmo si. Anže me je nekje na polovici štrika spraševal, če me je kej strah? Kakšen strah neki? To se pa pri jamarjih ne prizna! Mogoče potlej, ko se vračaš domov ob šestih zvečer, malo govoriš o nelagodni občutkih. Je pa na načrtu ta del poimenovan kot »Brezno problemov«. Zakaj že?

Smo že na dnu prve dvorane oziroma na začetku Biserne dvorane. FASCINANTNO, vam povem! Že samo zaradi tega se je splačalo v jamo, ampak vse skupaj se tukaj šele začne. Sledila je Odmevna dvorana, kjer nas (ene 10 nas je čakalo na spust v nižje dele, se je pre-opremljalo) je Anže počastil z dobrotami. Pa da ne pozabim omeniti, dvorane so ogroooomne. Včasih se o kakšni dvorani pogovarjamo, kaj bi lahko postavil notri: hišo, cerkev, …, v te bi lahko postavil manjšo vas.

Biserna dvorana.

Ko se je spet slišalo prostooo, smo se skozi WC prehod spustili do Dolge dvorane (t. i. druga dvorana). Našemu cilju smo bili vse bližje. Preostala je še pešpot do »fascinantnih kapnikov«, ki so na globini 360 m, ki je ponovno minila v občudovanju dimenzij. Tukaj mi je rekel Anže, da se on v tako jamo ne bi upal z mojimi 15-timi ledicami.

Stalagmit nekje na koncu Dolge dvorane, z delom udeležencev.

Po ogledu lepo zasiganih delov smo se spustili še do t. i. prehoda Labirint, ki je nekje na globini 400 m, to pa je bila za našo trojico tudi končna etapa. Za tiste, ki slučajno ne veste, sem jaz tamle nekje kmalu po Biserni dvorani začel podirati svoje globinske rekorde.

Pred odhodom iz brezna smo se še podkrepili (s sabo smo imeli hrane za dve Čaganki), Anže pa je sproti poskrbel za izgubljeno jamarko (mimogrede, ki je tudi že bila v Čaganki). Na poti iz brezna je beseda vseskozi tekla o dimenzijah in ostalih krasotah, rahlo smo utihnili samo v stopnjah. Malo bolj pa smo utihnili pod 45 metrco – predvsem jaz. Tukaj smo se »snideli« z Igorjem Potočnik. Dve, tri besede, …, nato pantin na škorenj in sta mi rekla, da naj grem kar prvi na šaht, da kaooooo jih ne bo zeblo, ko bom predolgo plezal. Pa mislim, da ni bilo sile, sam nad sabo sem bil presenečen in mislim, da nekih čakanj zaradi mene ni bilo . Prvi sem potlej ostal vse do izhoda iz jame, vmes smo se srečevali še z drugimi udeleženci. Malo po drugi uri smo bili vsi zunaj. Osebno sem bil presrečen, tako glede videnega, predvsem pa doživetega.

Trije srečni na izhodu.

Sledil je še obvezen triurni čvek z udeleženci tabora, med katerim smo se tudi prav lepo okrepili. Smo pa imeli tudi to srečo, da smo spoznali še prvopristopnika, ki ima partizansko ime »Bušman«. Sledila je samo še pot domov, spotoma sva Anžeta še v Naklem odložila, midva z Andrejem sva pa potem še kakšno moško rekla o 45 metrci.

Hvala članom DZRJ Kranj za povabilo, prijetno druženje, pogostitev in vse kar spada zraven. Hvala Andreju in pa Anžetu za budno spremljanje in lepo druženje. Pa čim preje spet. Barve JKNM smo zastopali: Andrej Gašperič, Anže Tomšič in Jože Tomšič – Tom, ki sem bil na 360 m pa še malo. Zakon!

Novice

10.11.2014

Suša

24.9.2014

Brestanka

18.8.2014

Kanin 2014

25.6.2014

Čar neznanega

19.5.2014

Jamarski izpiti

29.3.2014

Jamarski tečaj

22.1.2014

Na Jazbecu

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008