Čaganka - Tabor 2014

5.5.2014

Že nekaj let zapored člani Jamarskega kluba Novo mesto organiziramo prvomajski jamarski raziskovalni tabor pri Čaganki, katerega glavni cilj je raziskovanje naše najgloblje jame. Najpomembnejši stranski cilj tabora pa je druženje članov našega kluba z drugimi jamarji iz vse Slovenije in tudi iz tujine ter izmenjava izkušenj in spletanje novih jamarskih stikov. Oba cilja smo na letošnjem taboru dosegli. 

S pripravami na tabor smo začeli že en vikend pred taborom, ko smo Anže, Šini, Jasna in Klemen pripravljali teren za tabor. Najprej smo zbili leseno latrino, saj so izkušnje prejšnjih let pokazale, da velike količine zaužitega pasulja in čevapčičev spodbudno delujejo na prebavo jamarjev. Rezultat tega je bila velika kontaminiranost okolice tabora z »nagaznimi minami«, tako da je bilo tam gibanje skoraj omejeno. Ko smo postavili latrino, smo se spravili še na urejanje ležišč, razsvetljave in ostalih malenkosti, ki so pomembne za izvedbo tabora. Vmes nas je ves čas močil dež, kar ni bila kaj dobra napoved za tabor, saj se je vreme spreminjalo in je bilo prav po aprilsko muhasto. 

Priprava tabornega prostora.

Tabor se je uradno začel v četrtek, 1. maja, na praznik dela. Z Anžijem sva se odločila, da ta dan počastiva ne le z delavno, ampak garaško akcijo na dnu Čaganke. Pridružila sta se nam še Dimitrij in Leonid iz Rusije, ki sta bila gosta Društva za raziskovanje jam Ljubljana, ki je imelo v bližnji Banji Loki jamarski tabor. Rusa sta se odločila, da bi obiskala tudi kakšno globljo jamo, ki jih v tem koncu Slovenije žal ni na pretek, zato so jima matičarji predlagali, naj se pridružita nam, ker so vedeli da imamo istočasno tudi mi svoj tabor. V rahlem dežju smo se spustili do dna, kamor smo prišli relativno hitro, saj sta Rusa že kar izkušena jamarja. Še posebej Dimitrij, ki mi je kasneje povedal, da že od leta 1997 sodeluje pri raziskovanju najgloblje jame na svetu Voronyi in je bil član nosaške ekipe tudi takrat, ko so potapljači podaljšali jamo še za nekaj metrov s potopom v sifonu na dnu. Lotili smo se dela in ko smo izpraznili prvo baterijo, sta jo Dimitrij in Leonid vzela in se odpravila proti površju. Z Anžijem sva kmalu prebila prvi meander, ki sva ga nekaj časa nazaj začela širiti z Andrejem. Sledila je kratka stopnja dolžine 7-ih metrov, kjer se je meander nadaljeval okoli 4 metre globoko. Z malo sreče in znanja sva tudi ta del prebila in se spustila v naslednjo stopnjo, z okoli 14 metri dolžine. Jama se tudi tukaj nadaljuje v meandru, ki je čakal na jutrišnjo ekipo. Ekipa na površju (Šini, Tico, Jasna in Dejan) pa ta čas ni zabušavala, ker so pripravili vse za tabor – uredili so kurišče, postavili šotor, poskrbeli za klopi … Pridružil se jim je tudi dr. Krevs, ki je skonstruiral odlično stojalo za kuho in peko na ognju in ga je potem tudi zabetoniral zraven kurišča. Počasi so se jim pridružili tudi jamarji iz ostalih klubov, ki so pridno pomagali pri pripravi drv in ostalih bolj ali manj pomembnih opravkih.

Dejan je pljunil v delo, pardon, roke.

V petek ob 8. uri se je v jamo odpravila prva ekipa (Tico, Uroš in Tim), ki je imela namen nadaljevati širjenje meandra na dnu. Malo za njimi so se začeli v jamo spuščati tisti bolj turistično razpoloženi (Valerija, Primož, Bojan, Jerica, Tomaž in Katarina), ki so se spustili do bivaka in se potem počasi odpravili ven. Katarina se je medtem odločila, da se bo spustila do dna, in je tako dosegla rekord, saj tako globoko v Čaganki ni bilo še nobene ženske. Njej sta sledila Maks in Šini, ki sta od –280 m do –400 m napeljala kabel za jamski telefon. Ob 12. uri sta se na dno odpravila še Bor in Matjaž, ki sta zamenjala prvo ekipo in nadaljevala s širjenjem meandra na dnu. Žal jima ni uspelo prebiti ožine za katero sledi nova stopnja, vendar ne manjka več veliko. Malo za njima pa so v jamo šli še Gorenjci (Robert, Marko in Walter), ki smo jih poslali kopat podor na koncu Južnega rova. Pridružil se jim je še Anži in proti večeru smo po telefonu prejeli novico, da je za podorom še vsaj 100 m novih delov. Tega seveda Anžiju nisem verjel, ko pa je novico potrdil tudi Walter, ki je vodja Jamarske reševalne službe in naj bi bil zelo resen mož, sem se tudi sam veselil super novice. Ker so bili že dolgo v jami, so hitro raziskali nove dele, vendar očitnega nadaljevanja ni bilo najti. Te dele bo potrebno še natančno pregledati in izmeriti. Tisti, ki smo ostali zunaj jame, smo ta čas, ko smo čakali, da se vsi vrnejo iz jame, izkoristili za urejanje tabora. Jasna, Dejan in Andrej so se spustili v Dvojno katedralo in trenirali vrvno tehniko. Zadnja dva sta se iz jame vrnila malo pred tretjo uro.

Jama šiba dalje!

Ekipa za kabel in turisti.

Ekipa za Južni rov in ekipa za na poden.

Uroš in Tim sta navdušena nad lepotami Čaganke.

V soboto dopoldne je večina zapustila tabor. Pridružil se nam je Miha, s katerim sva nameravala nadaljevati širjenje na dnu, vendar sva se odločila, da akcijo prestaviva, saj je neprestano deževalo že od 20. ure prejšnjega dne. V takih razmerah je delo v spodnjih delih jame nemogoče, saj se količina vode zelo poveča. Tako smo skupaj s Šinijem, ki je še edini ostal v taboru, vse pospravili in zaključili letošnji tabor.

Po koncu akcije nam je vodja JRS spekel čevapčiče.

Zahvalil bi se vsem, ki so se odzvali vabilu in se nam pridružili. Vsak je prispeval svoj delček v zgodbo Čaganke, ki sedaj v globino meri že okoli 420 metrov. Za natančno globino bomo morali še malo počakati na meritve, ki jih bomo opravili v naslednjih tednih. Se vidimo na jamarskem taboru Čaganka 2015.

Na taboru sodelovali: Dimitrij in Leonid (Rusija), Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak (JK Železničar), Valerija Petrič, Janko Stropnik, Maks Petrič, Katarina Kotnik, Kristjan Kosmač, Mitja Naroločnik (ŠJK Poldasica Topolščica), Tomaž Avberšek (KŠJK Speleos Siga Velenje), Bojan Jereb (JD Gorenja vas), Robert Kusič (DZRJ Kranj), Marko in Walter Zakrajšek (DRP Škofja Loka), Bor Vidic, Matjaž Božič, Katarina Seme, Primož Bezjak, Jerica Koren (DZRJ Simon Robič Domžale), Miha Rukše, Andrej Jaklič, Jasna Šinigoj, Dejan Šenet, Damijan Šinigoj, Matija Gašperšič, Anže Tomšič in Klemen Mihalič (JKNM).

Klemen Mihalič

Foto: Damijan Šinigoj in Katarina Kotnik

Dodatek 8.5.2014

Marko Zakrajšek je svoja občutja po spustu v Čaganko spesnil v naslednje verze:

Zakaj v Čaganko?
Ker tam je lepo!
Že po nekaj urah,
mrzlo tvoje je telo.
Z blatom obdano
in z znojem zaznamovano.
Ker oprema ni več varovalna,
ampak preprosto neuporabna!
Preklinjati se pa itak ne splača,
ker se ti z vsakim metrom dvojno vrača.
Blato, dež, noč!
Če ne vse, te vsaj eno zunaj doleti.
A ob ognju izginejo vse te skrbi.
Ker Čagankarji čudni so ljudje,
iz vsakega izvabijo, najboljše kar je!

Marko Zakrajšek
DRP Škofja Loka