Mačkić kamen, Ovčara in Malo Očijevo 2014

16.11.2014

Odprava JKNM, SPED Mačkić kamen in Speleološkog društva Gremlin.

Napoved akcije in pred odhodom odpoved, prazniki in različni dogodki, so načrtovano odpravo ustavili, a ne za dolgo. Naslednji vikend se gre, 5. novembra 2014, prijave in že stečejo priprave, kombi, ki ga sponzorira Revoz, d.d. Novo mesto. Pripravljena je tudi oprema, ki jo donira Jamarska reševalna služba Slovenije, Jamarski klub Novo mesto in člani Srbskega kulturnega društva iz Novega mesta. Oprema, namenjena za zagon in začetek delovanja novega društva Speleološko planinsko ekološko društvo Mačkić kamen v občini Ribnik. Odpravo smo izvedli na povabilo predsednika društva Vladice Mačkić. Naš gostitelj nam je na Mačkiić kamenu blizu Sitnice pripravil prostor za bivanje in topel sprejem, ki je že tradicionalen.

Prostor za bivanje.

Vladica in Igor na dnu Karićeve jame.

Raziskovalna ekipa prvega dne.

Namestitev, kmalu se nam pridružita Zoran in Filip Dujaković iz speleološkega kluba Gremlin iz Banja Luke, pozdrav in pogovor in že priprave na raziskovanje, zunaj mrak, nič hudega, jamarji raziskujemo v temi. Ponoči odrinemo proti Karičevi jami, ki smo jo pred časom skupaj z Vladico obiskala, žal nama je zmanjkalo vrvi. Tokrat otovorjeni z dovolj opreme in polni pričakovanj smo prišli do vhoda, spust v 50 m vhodno vertikalo, vrvi je dovolj, da se lahko spustimo še naprej. Ustavimo se na podornem kamenju, ki se spušča v najnižji del brezna in žal ga tudi temeljito zapre. Preostane nam še merjenje in izhod, Vlado in Igor sta pomagala pri merjenju in razopremljanju, kolega Zoran in Filip sta na vhodu zgradila zavetje proti vetru, ki je z vso močjo napovedoval spremembo vremena. Ne ravno zadovoljni smo se vrnili v bazo in povedali, da se žal brezno zapre, potrebno bo pogledati drugje, kar na srečo ni težko, naši gostitelji vedo za nove lokacije novih vhodov v podzemeljski svet Manjače.

Ranko pred vhodom v hudo globoko brezno.

Igor pred požiralnikom.

Sledilo je jutranje presenečenje, zgodaj zjutraj sva se z Zoranom Dujakovićem odpravila v Banja Luko na radio in TV republike Srbske. Zoran mi je med potjo razložil zakaj in kako, po prihodu in sprejemu so naju ozvočili in že se je začela oddaja v živo na TV in takoj za tem še na radiu. Preden sem se dobro zavedel, sva že brzela nazaj na Manjačo, kjer so se kolegi pripravljali, da gremo na Ovčaro.

Oprema je v kombiju in že se vzpenjamo po gozdni cesti, pripeljemo se do sedeža gozdne uprave, tam nas pričaka Tijana Čutura s sodelavci (bodoči člani novega društva SPED Mačkić kamen), Lazar Jokić, Ranko Klepić, Davor Dragojević, ki nam skupaj pokažejo nove vhode. Sreče z novimi vhodi je pokvarilo dejstvo, da smo izgubili sveder za Hilti vrtalnik. Skupina se je znašla pred velikim breznom neznane globine, ki bo žal ostalo še nekaj časa neznano. Pregledali smo tudi manjšo vodoravno jamo, ki nam jo je pokazal Lazar in locirali skupaj z Rankom novo brezno in našli dva ponora, v katera izginja voda. Medtem sem malo na prošnjo Vladice šel še na obisk Radijskega studija v Ribniku, tam sem v 20 minutni oddaji predstavil naša skupna raziskovanja in odkritja, ki jih izvajamo na področju Manjače in občine Ribnik. Kar močno mobilen in razgiban dan se je prevesil v noč in že smo bili v naši bazi, kjer smo si izmenjali vtise. Poklical nas je še Luka Kukrić, da prihaja na raziskovanje, tako smo rešili težavo glede svedra, Luka nam je kupil 2 nova.

Zoki in Davor Dragojević vodita do Ledane.

Spust v Ledano.

Debla za dostop v Ledano, ko so domačini nabirali led in ga nosili v Ribnik in Ključ.

Velika dvorana z ledeno kupolo.

Petek, gremo na območje, ki smo ga obiskali dan pred tem, tokrat je naš cilj jama Ledana, ki jo je pred leti raziskal Zoran Dujaković s klubskimi kolegi. Vhod je velik krater, na dnu katerega je velik vhod v brezno, ki je glede na letni čas različne globine. Po 20 m spusta v brezno smo pristali na ledeni kopi, pokriti z debli dreves, ki so končala v jami. Od tu se po ledeni ploskvi pride do velike dvorane, obdane z ledom, ki ima gotovo tisočletno zgodovino. V tej jami in v ledu se zagotovo shranjene skrivnosti, ki so ostale zamrznjene v ledu in času. Del te zgodbe nam je bilo dano videti v nekaj metrov debeli plasti ledu, ko se nam je razkrilo prastaro deblo.

Delno razkrita skrivnost.

Dvorana v ledenem oklepu.

Zagotovo jih je še več, ki so zakopana še globlje v temno sivem ledu, ki kljubuje času in podnebnim spremembam. Kljub nizki temperaturi so srca obiskovalcev zaigrala in razlegla se je pesem po jami, ki so jo zapeli Tijana, Vladica in Jože. Kmalu sta nas dohitela še Ceca Svetlana Elez Dragović in Luka Kukrić, skupaj smo pregledali jamo v vse dostopne dele in naredili nekaj fotografij. Akcija se je zavlekla in že v temi je Luka prišel iz jame, da bi pogledali še kakšno, a je bilo pozno. Odpravili smo se proti Mačkić kamenu in se med potjo ustavili pri Milenku Jarkovivić, lastniku podjetja Sana-Kop, povabil nas je, da naslednjič gremo skupaj raziskati jame, te se nahajajo v njegovem rojstnem kraju. Filip je dvignil že tako dobro vzdušje, ko je na kitaro zaigral nekaj pesmi, po večerji in prijetnem klepetu smo se poslovili in obljubili, da se v prihodnosti odzovemo vabilu.

Ponosni in lepi v Ledani.

Povabilo in slovo.

Poslovili smo se od Vladice in njegove družine Zorice, Jelene, Pavla in Saše, in Lukata, Zorana, Filipa in Ostoje. Napotili smo se proti Drvarju, tu ima Igor prijatelje, ki poznajo jame na njihovem območju v okolici Martin broda. Najprej smo si ogledali čudovite slapove, ki sta jih ustvarila voda in lehnjak, ki se v velikih količinah nalaga v sotočju rek Une in Unice. Tu nam je domačin Mišo Knežević pokazal dve kratki jami v lehnjaku, lepi, žal majhni. Tako polni vtisov smo se odpeljali do domačije gostitelja Gorana Jovičića, povedali so nam za vhode v njihovi bližini in smo sklenili, da si jih naslednji dan ogledamo. Ta naslednji dan je prišel hitro, žal je bil to zadnji dan odprave.

Zjutraj je najlepše, če lahko v miru smrčiš.

Skupinska ob odhodu iz Sitnice.

Prišli smo do dveh vhodov v Orašković jame, po spustu se je pokazalo, da oba vhoda peljeta v eno podzemno dvorano, od tu možno nadaljevanje zapirajo skalni bloki in podorno kamenje, ki je močno nestabilno. Po poskusu odstranjevanja se je to sumljivo premaknilo, zato smo opustili kopanje in pričeli z merjenjem jame, ki pa je na dnu posejana z okostji poginulih živali ovac in govedi. Predramili smo sovo, v bližini ima svoj brlog tudi jazbec, utrjena in dobro izhojena steza v njegovo luknjo priča, da je bil v času našega obiska doma in oprezno spremljal dogajanje.

Slapovi na Martin Brodu.

Mišo nam pokaže jame v sadri.

Jože in Andrej v Orašković jami.

Po končanih meritvah še skupinska slika, pospravljanje opreme in pozdrav z gostitelji. Igor se usede, pozove, da se pridružimo in že nas pelje po cesti domov v Novo mesto.

Andrej na enem izmed vhodov.

Še slika za »dugo sečanje«.

Na odpravi sodelovali: Igor, Mojca, Mitja Krevs, Jože Stopar, Andrej Jaklič, Mihael Rukše (vsi JKNM), Vladica Mačkić, Tijana Čutura, Ceca Svetlana Elez Dragović, Lazar Jokić, Ranko Klepić, Davor Dragojević (vsi SPED Mačkić kamen), Luka Kukrić, Filip in Zoran Dujaković (vsi Speleološki klub Gremlin).

Iz kraja Malo Očijevo so nam dali streho in gostoljubje Goran, njegova žena in brat Jovičić, ter Damir Čanković, iz Martin Broda je bil naš vodič po sotočju rek Mišo Knežević.

Zapisal in fotografiral sem Mihael Rukše.