Jamarska odprava Črna gora 2014

24.8.2014

Letos spomladi sem prejel vabilo Jamarskega kluba Brežice, da se pridružim jamarski odpravi v Črno goro na področje Lovčena. Brežičani so organizirali odpravo na to področje že leta 2010, ko so raziskali 14 novih jamskih objektov in locirali 51 jamskih vhodov. Najbolj zanimiv objekt, ki so ga takrat raziskali, je bil sistem Pala skala, s takrat izmerjeno globino 183 metrov. To brezno je bilo poleg raziskovanja terena glavni cilj letošnje odprave in je z globinskim potencialom preko 1000 metrov predstavljalo velik izziv za raziskovanje.

Brežičani so prevzeli vso organizacijo odprave, k sodelovanju pa so povabili še Jamarsko društvo Logatec in JKNM, ki smo k odpravi prispevali predvsem svoj prosti čas in nekaj kosov opreme. Tako smo se 8. avgusta na pot podali Jure Tičar (vodja odprave), Bine Kerin in Nika Ogorevc iz JK Brežice, Marko Erker in Drago Korenč iz JD Logatec in Klemen Mihalič iz JKNM. Pri Zadru smo se srečali še z drugim delom ekipe, ki so jo sestavljali Aleš Orešar, Rok Baškovč, Sanja Hribar in najmlajša članica naše odprave enoletna Nina. Pot do Kotorja v Črni gori je minila brez večjih zamud, če odštejemo postanke za lulanje in kakanje na vsake pol ure. Sledilo je le še 1200 metrov vzpona na Lovčen po cestah, širokih le za en avtomobil in z vrtoglavimi razgledi. Ko smo prispeli do prostorov Nacionalnega parka Lovčen smo izvedeli, da so nam dodelili taborni prostor oddaljen okoli 10 minut vožnje z avtom od našega terena za raziskovanje. Nismo bili preveč zadovoljni z lokacijo, vendar se je tema že spuščala in morali smo se utaboriti na določenem mestu. Pridružil se nam je tudi predsednik Črnogorske jamarske zveze Veselin Mijušković ter trije črnogorski jamarji Željko Barac, Svetlana Golović in Jasmina Joksović. Pri samem raziskovanju jam sicer niso veliko sodelovali, so pa zelo pomagali v taboru. Še posebej smo jim bili hvaležni za dobavo neomejene zaloge piva.

Zadnjo osovino kombija Jamarske reševalne službe smo kar lepo obremenili.

Razgled na naše taborišče iz Njegoševega mavzoleja.

Žal je dolga vožnja in vročina pustila svoj davek pri Nini, ki so jo zvečer mučili vročinski krči in vročina, zato so jo pospremili do najbližje bolnišnice v 20 km oddaljene Cetinje. Tam sta skupaj s Sanjo ostali še dva dni, na koncu pa so se odločili, da z letalom odideta domov. Tako nas je na odpravi ostalo samo še 8 članov. Naslednje jutro smo ugotovili, da lokacija tabora sploh ni slaba, saj je sonce v dolino posijalo šele okoli pol osmih. To je pomenilo kakšno urico več poležavanja, preden v šotoru nastane savna. Našli smo tudi idealno brezno za hlajenje hrane, uredili štabni šotor ter tuširnico in latrino. Dopoldne smo v glavnem porabili za urejanje tabornega mesta, popoldne pa se je ena ekipa odpravila na pregledovanje že lociranih jam. Ostali smo opremili sistem Pala skala do globine -185 metrov in raziskali meander na dnu brezna. Tam smo se Jure, Bine in jaz prebili do stopnje, kjer bi za nadaljevanje potrebovali dodatno vrv.

Vhod v sistem Pala skala.

Raziskovanje takega brezna zahteva kar nekaj opreme – porabili smo 750 metrov vrvi in okoli 80 pritrdišč.

Naslednji dan smo se na dno jame odpravili isti trije in opremili tri krajše stopnje do globine -250 metrov, kjer smo ponovno ostali brez vrvi. Marko in Nika sta pregledala možno nadaljevanje, ki sem ga opazil prvi dan na globini -100 metrov in tudi ona dva sta ostala brez vrvi. Tretji dan raziskovanja, sta Marko in Drago nadaljevala raziskovanje vzporednega nadaljevanja in prišla do globine okoli -180 metrov. Tam sta zaslišala glasove Bineta in Jureta, ki sta širila meander na dnu starega dela jame. Zaradi dolgega in težko prehodnega meandra sta ta del razopremila in raziskovanje prepustila naslednjim generacijam. Rok in jaz sva nadaljevala opremljanje tam, kjer nam je prejšnji dan zmanjkalo vrvi. Spustila sva se tri stopnje nižje in prišla na globino -300 metrov, kjer sem raziskal meander, ki naju je na koncu pripeljal do širokega brezna z globino okoli 40 metrov. Žal sva se morala vrniti na površje, saj sva ostala brez vrvi. Četrti dan sta Jure in Aleš opremila to brezno in prišla do meandra ogromnih dimenzij s pritočnim in odtočnim delom. Na pritočni strani se je kmalu neprehodno zaprl, na odtočni strani pa sta po okoli 50 metrih prišla do stopnje, ki je nista mogla premagati brez vrvi, zato sta se vrnila ven. Bine in Rok sta ta dan nadaljevala s širjenjem meandra, ki je do takrat postal vsaj za silo prehoden. Nika in jaz sva si ta dan vzela za »počitek« in sva raziskovala določen teren v sektorju AA. Našla sva eno vodoravno jamo z veliko dvorano in dve brezni globine 45 m in 10 m. Ostali čas sva porabila, da sva se po kraškem terenu prebijala iz ene udornice v drugo - z vso osebno jamarsko opremo, vrvjo, opremo za opremljanje, … Ne vem, če bi temu lahko rekel počitek, saj mi je pot lil v potokih.

Načrtovanje raziskovanj je potekalo zelo sistematično.

Iz jame smo dobre volje prilezli tudi ob 3. uri ponoči (zjutraj).

Odločili smo se, da bo naš peti dan raziskovanja jame hkrati tudi zadnji. Nadaljevanje raziskovanja sva prevzela Jure in jaz, za nama pa sta Marko in Drago izmerila vse že raziskane dele. Z Juretom sva za premagovanje krajših stopenj vzela staro vrv, ki bi jo lahko rezala na krajše koščke. S prepričanjem, da gre le za okoli 7 metrov globoko stopnjo, sem izdelal pritrdišče in se spustil do police. Tam sem ugotovil, da se brezno nadaljuje, vendar nisem videl globine. Ko sem porabil že 50 metrov »slabega« štrika sem vedel, da to ni le krajša stopnja. Na kocu se je izkazalo, da je brezno globoko 70 metrov in se proti dnu zelo razširi. Nadaljevanje jame sva iskala na dnu brezna v precej široki razpoki preloma, po kateri je tekla voda. Po 30 metrih vodoravnega dela, pa sem se znašel klečeč na balvanih, zagozdenih nad »črno luknjo«. V temo sem vrgel »globinomer« in naštel okoli 100 metrov nadaljevanja pod mano. Kar pošteno mi je potegnilo gate v rit in počasi sem se umaknil na bolj trden teren. Tudi tokrat sva porabila vso vrv, pa tudi časa za raziskovanje nismo več imeli. Počakala sva še Marka in Draga, ki sta izmerila jamo do dna 70 metrskega brezna. Skupna globina raziskanih delov tako znaša 430 metrov. To nam je dalo novega elana in skupaj smo razopremili jamo do globine -250 metrov, kjer smo pustili vrvi za naslednji dan. Zadnji dan je Jure zasluženo počival, Rok pa se ni čutil sposobnega za razopremljanje zaradi bolečin v kolenih. Ostali smo zvlekli vse vrvi in opremo iz jame in jo pustili čakati do naslednjega leta. Sledil je še zaključni žur, na katerem nam je zmanjkalo vsega piva. Posledica tega je bila, da smo spili tudi vso rakijo, kar se je pokazalo na mojem ravnotežju, zato sem se komaj privlekel do šotora.

Skupinska slika prvopristopnikov na globini -430 metrov.

Tako je bil videti šotor z opremo po nekaj dneh raziskovanja. Nič ni veliko ostalo od sistematičnosti …

Domačini so nas zelo lepo sprejeli in pogostili. Z njimi smo navezali kar nekaj kontaktov, kar bo zagotovo dobrodošlo pri prihodnjih odpravah.

Naslednji dan smo pospravili tabor in se odpravili na pot proti Paklenci, kjer smo nameravali prenočiti in se tudi prvič skopati v morju. Tokrat nismo imeli sreče na poti, saj smo na Črnogorsko – Hrvaški meji čakali 3 ure, pa tudi prometnih zastojev zaradi nesreč ni manjkalo. Tako smo v Paklenico prišli šele okoli pol desete ure zvečer, zato smo si privoščili nočno kopanje, namesto dnevnega. Tam smo kot pravi romantiki zaspali v samih spalnih vrečah na obali, a smo že po pol ure spanja vsi tekli pod nadstrešek, ko je začela pihati burja in so se ulile prve kaplje. Tam smo prespali do jutra in se odpravili proti domu.

Še enkrat bi rad pohvalil Brežičane za organizacijo odprave. Jure in Aleš sta se res potrudila, da sta organizirala vso logistiko in potrebne dokumente. Vsi ostali smo samo uživali v raziskovanju jam in prelepi kraški pokrajini Lovčena. Res hvala vam za vse. Upam, da se kmalu spet dogovorimo za nadaljevanje raziskovanja sistema Pala skala, ko se bomo prebijali proti 1000 metrov globine. V imenu vseh članov se zahvaljujem Jamarski reševalni službi, ki je z brezplačnim najemom kombija omogočila to meddruštveno jamarsko odpravo.

Stojijo iz leve proti desni: Jure, Željko, Svetlana, Jasmina, Klemen, Veso, Nika; spodaj iz leve proti desni: Rok, Aleš, Marko, Bine, Drago.

Fotografije: Drago Korenč, Marko Erker, Nika Ogorevc

Klemen Mihalič