Čaganka – šiba proti 400 m

9.1.2014

Sem pretekla dva vikenda, še pred novim letom, starim frendom Novomeščanom bivak pred jamo pokril s pločevino, pa so me v zahvalo na poden Čaganke na -364 m povabili, da se malo sprostim po napornem krovstvu. Super!, sem si rekel, pa saj itak si moram tud jaz nabrat plus točke za transportno potapljaško ekipo za v Kostanjeviško jamo, ki sledi prvi vikend v februarju. A da ne bi v najgloblji krasotici Kočevskega Roga užival samo jaz, sem s sabo povabil še Perota in Urbana. Slednji se je lepot Čaganke tja do -200 m še sveže spominjal, zato je rajši z mamico in očijem odšel na družinski izlet, Pero pa je na lepote že malo pozabil in mi sklenil slediti.

Zmenjeni smo bili malo pred dvanajsto pred bivakom, a šiht je šiht in sem moral posel najprej dokončat, zato je prišlo do zamika. Pred nami sta na poden okrog sedme zjutraj odpeketala že Srečko in Anži, s Klemnom sva ju odhitela zamenjat okoli pol tretje popoldne, Šini in "Špricarček" pa sta še malo kasneje za nama odnesla na dno rezervno baterijo in sendvičke za Klemija. Aaa, pa saj bi kmalu na Jerneja pozabil. Ja, kot vedno, nekdo pozabi kombinezon doma, tokrat je bil to Jernej, ki ga nikakor ni mogel najti - ne v bivaku in ne okrog njega. Pa še sreča, da se je to zgodilo, kdo bi pa drugače za žerjavico skrbel tam zunaj - mu je Šini namreč zabičal, da ne bi slučajno mrzla žerjavica bla, ko pridemo ven okoli polnoči. Da bomo zagotovo lačni in se bodo klobase prilegle!

Čista Klemen in Dare pred vstopom v jamo.

Čista Šini in Pero pred vstopom v jamo.

S Klemnom sva torej skočila v jamo in padala stopnjo za stopnjo dokaj hitro ter se srečala s prvo ekipo, ki je hitela proti površju v meandrih med Game Overjem in podnom. Anži in Srečko sta povedala, da nista imela preveč sreče s širjenjem, čeprav je Srečko Srečko. Kar kmalu smo se poslovili, midva sva odpujsala na dno in se začela zaletavati v meander, dokler nama nista pošli bateriji! Je prišel čas »marende« in s tem tudi Šini, Špricarček ter poln akumulator. Malo smo pomalicali, poklepetali, pa en energijski hmeljev napitek spili, le Pero je menil, da bo prehiter za ven, če ga nagne in ga je raje prepustil ostalim.

Hmeljev energijski napitek za večjo moč za delo na trenutnem dnu.

Šini in Pero sta po opravljeni dolžnosti odpujsala proti izhodu, da se ne bi čakali na štrikih, midva s Klemijem pa sva se še parkrat zaletela v meander, dokler nisva stala na njegovem dnu, tik nad breznom, kjer kamen pada v dokaj prostrano dvorano vsaj 15 m globoko. Tudi odmev v ozadju je soliden in ko sva tako z glavo za zabavo razbila meander v globino vsaj 2,5 m, se nama je končno spraznila še zadnja Hiltijeva baterija, hkrati z njo pa skoraj tudi najini. Za dober las nama je zmanjkalo energije za preboj meandra, a sva vseeno z dobro voljo še midva odpujsala proti bivaku na -200, kjer sva imela obljubljen kofe.

Srečanje nekje na sredini, spuščajoči se Pero in dvigajoča se Srečko in Anži.

Me je ves čas, čez vse jebene ožine spreletaval občutek, da naju v bivaku na -200 ne bo pričakal samo kofe, in res sta bila tam še vedno sogarača. Kako malo je treba, da je človek, tako globoko v dreku, srečen par minut, le ves premražen prijatelj te mora pozdraviti spod cerade v bivaku! Kofe je bil že mrzel, a je vseeno pasal kot vroč! Pero je parkrat zaklel ko hudič, kako je mrzlo zunaj, ko je moral ven izpod cerade, da sva se midva s Klemijem spravila pod njo, pa se nisem kaj dosti sekiral.

Vroča kava v rokah v bivaku na -200 m povzroči, da utrujen Pero v hipu zadrema.

Proti mrazu tudi polivinil pomaga, da mraz tako ne grize v kosti.

Čez uro sva se zapodila za njima in kmalu po startu se je Klemnu, ki je plezal za mano, v Akustični dvorani razklenila prsna prižema (krol). Na srečo na dokaj položni vzpetini, da je lahko obvladal nepričakovani pripetljaj. Na ravninskem delu sva "zimprovizirala" novo plezalno tehniko ter nadaljevala z izhodom iz jame.

Je minilo kar nekaj časa, da sva drug za drugim pokukala iz "krasoprasice" ter kot ponavadi ugibala, koliko je ura. Klemi je domneval, da je dve zjutraj, jaz sem bil prepričan, da je največ ena po polnoči. Sva se odločila, da bova čas preverila pri bivaku, pa tudi, ali je še kdo pokonci in ali je še kaj hmeljevega napitka ostalo.

Hej, hej!, se je zaslišal od bivaka glas civiliziranega Jerneja in v isti sapi je še povedal, da je pravkar preklical reševalno intervencijo! KAJ?! Kaj se je pa zgodilo? Ja, mislil sem, da je z vami kaj narobe, ko vas do štirih zjutraj ni bilo ven! Kaj, ma ne me hecat, štiri je ura?! Pa saj se do zjutraj še napit ne bomo mogli!

Na koncu smo vsi veseli, da je vse OK in da jama gre, veseli enega, dva, tri odprli, Šini je kofe scmaru, Jernej klobase spalu, nato pa smo se počasi počasi odpravili v bivak (pa ne v tistega na -200!). Le Pero Špricarček in jaz sva ob ognju vztrajala, je bilo za naju še prezgodaj, pa sva še enega prevrnila, da se je začel dan delat.

Sem potem ugotovil, da so premajhen bivak naredili in sem se spomnil, da je bilo tudi nekaj govora o ležiščih na podstrešju. Ja, madona, eden pa ja mora biti taprvi, zato mi je Pero kamp posteljo na podstrešje zabrisal in glih za glih, da sem jo raztegnil. So tudi na podstrešju s placom šparali!

Dare je imel najbolj prostorno spalnico.

Smo se matral k duše v vicah: Anže Tomšič, Srečko Vidic, Damijan Šinigoj, Klemen Mihalič, Jernej Tramte, Pero Gliha (JK Krka) in Dare Hribar (JK Krka).

Foto: Jernej Tramte in Damijan Šinigoj.