Kanin 2014 [prvič]

18.8.2014

Vse skupaj se je začelo že kakšen teden oziroma kar raje mesec nazaj, ko smo se začeli pogovarjati o letošnji odpravi na Kanin. Nekako smo se odločili (po navadi je tudi tako), da za ta namen določimo prvi vikend v mesecu avgustu, točneje soboto, 2. 8. 2014. Glede na slabo vreme v zadnjem tednu julija se je sam odhod premaknil na nedeljo. Kako je potekalo naše raziskovanje Kanina, je opisano po samih dnevih.

Nedelja, 3. 8. 2014

Nekje okrog osme ure zjutraj smo štirje člani (Srečko, Andrej, Anže in Tom) »odprave« krenili iz Mirne Peči. Sama pot je potekala brezskrbno, po zaslugi Andreje, še pranje šip v Lescah nas ni vrglo iz tira. Tako smo nekje ob dvanajsti uri naprtali naše težke nahrbtnike (krepko čez 30 kg) in z višine 1100 m krenili na 2000 m. Že po dobrih 15 min nas je ujela manjša ploha (pralo nas je 20 min), ki pa nam ni vzela volje za nadaljevanje. Na poti navzgor smo srečali člane iz DZRJ Ljubljana, na izviru (1400 m) pa smo srečali prvega člana poljske odprave, s katerim smo izmenjali nekaj besed. Do bivaka smo prispeli po dobrih treh urah in pol. Pričakal nas je malo razmetan, vse tako kaže, da ga je nekdo začasno koristil. Lotili smo se priprave tabora, je pa zelo močno pihalo. Srečko je v nadaljevanju poskrbel za prehrano, dobili pa smo tudi prvi obisk s strani »matice«. V nadaljevanju smo obiskali zvezni bivak, da smo se dogovorili glede polnjenja akumulatorjev. Proti koncu večera smo se še pomenili glede načrtov za naslednji dan in si v disco glasbi zaželeli lahko noč.

Zanimivosti dneva:

borovnice na poti,
od telefonov dela samo Debitel,
snega je pa na Kaninu OGROMNO.

Malo pred odhodom na 2000 m.

Ponedeljek, 4.8.2014

Po zajtrku smo se glede na predhodne dogovore razdelili v dve skupini. Srečko in Anže sta šla delat v NM 97, z Andrejem pa sva odšla v NM 9, v kateri se je intenzivno delalo pred leti. Srečko in Anže sta brezno ta dan poglobila za 1 m, po izpraznjenem akumulatorju in tudi zaradi premočenosti sta šla v zvezni bivak, da ga napolnita, vendar agregat ta dan ni hotel vžgati. V popoldanskem času pa sta se posvetila breznu Kremenčkovi. Z Andrejem sva v NM 9 nadaljevala tam, kjer sta se Miha in Anže ustavila pred leti. V jami sva bila 10 ur, v tem času sva intenzivno delala na meandru, katerega sva za 4 m razširila v normalen prehod. Vseskozi je bil zaznan močan prepih, vleklo je v jamo. Malo pod breznom sva naletela na skupino matičarjev (tri od njih so bile jamarke), ki so ta dan obiskali P4 do globine 200 m. Po izmenjavi besed in povabil k skupnim akcijam sva krenila k bivaku, kajti bila sva že prav pošteno lačna, sva že kar vohala juho in topel čaj, ki sta ju pripravila Srečko in Anže, vendar je bil tabor prazen, samo listek naju je čakal: "... sva šla na Brazilke …". Po povratku od Brazilk smo si izmenjali vtise dneva, naredili plan za naslednji dan, za tokratno lažje spanje pa je poskrbel DJ Anže.

Zanimivosti dneva:

»Anžetove« baterije so zakon,
petje oziroma dretje v NM 9.

Andrej in Tom pri NM 9.

Srečko, ena resna.

Torek, 5. 8. 2014

Ob treh zjutraj nas je prebudilo neurje, ki pa ni naredilo večjih nevšečnosti, razen da je bilo naše vstajanje zaradi tega malo poznejše. Glede na kar zahtevno odmikanje kamenja v NM 9 smo se odločili, da se ekipi pridruži še Anže, Srečko pa bo poizkušal napolniti akumulatorja in si vzel malo »prost« dan, če se temu tako lahko reče. Trojica smo bili v jami 8 ur, meander smo podaljšali za cca. 2 m, kamnine tokrat niso popuščale kot prejšnji dan. Tokrat je močno pihalo iz jame, smo se malo ogrevali s svečo in pokrili z alu folijo. Zadeva se zelo obnese, skoraj prevroče, dobra stvar. Ko smo prišli v tabor, nas je ponovno čakala prijetna juha, pri makaronih pa je sodeloval še Anže. Srečkotu je uspelo napolniti akumulatorja, bil je z odpravo zveznega bivaka pri Skalarju, skratka, pravi človek za stike z javnostmi, vmes pa je še rahlo razširil vhod v Kremenčka. Pozno v noč plani za naslednji dan in pa pomemben dogovor, na Kaninu bomo en dan dlje. Super.

Zanimivosti dneva:

nosil je Božiček, vsakemu po en Union, hvala Božiček,
Uroš je poslal recept za izdelavo medičke, zvarila sta jo Andrej in Anže,
Srečko mi ne bo narisal »tatuja«.

Anže in Srečko pri pripravi večerje.

Bratje Dalton.

Sreda, 6. 8. 2014

Spet je bila kar burna noč, kar je videti tudi na ne čisto lepo, jasno jutro. Glede na žrebanje sinoči, smo se ponovno postavili v formacijo 2 + 2. Srečko in Anže sta zadela glavno nagrado - sta šla delat v NM 97. Ma sej res, imata srečo, pa še opremo sva jima pomagala nesti. Z Andrejem sva dobila tolažilno nagrado, prost dan. Najin namen je bil pogledati vhod v NM 63, obiskati tabor »matice« in se še kako drugače prebiti (s težavo) skozi dan. Pred odhodom na pot pa sva poskrbela še za čaj in juho, seveda, za spočita fanta iz NM 97. In že greva proti Babanu, mimo NM 63, ki pa tokrat ni zasuta s snegom do vrha in in že sva pri Ljubljančanih. Gostoljubje nama nudita Marjan in Andreja, spoznamo še rusko družino, ki živi na Švedskem (mimogrede, Jurij je bil že v Čaganki). Po kar dolgem čveku se odpraviva k vhodu v brezno Vrtoglavica, opraviva obvezno fotografiranje in po brezpotju proti našemu bivaku, vmes sva polocirala nekaj novih vhodov. Tabor je prazen, pod taborom opaziva Jurija in Olgo, ki se nama pridružita, ko greva pogledat NM 97, da nista fanta spet pri Brazilkah. Sta ravno iz jame, sledi obvezno spoznavanje, katerega pa smo nadaljevali še pri zveznem bivaku. Andrej pospremi Jurija in Olgo. Srečko in Anže polnita akumulatorja, sam pa malu tu malo tam krenem po brezpotju. In glej ga zlomka, naletim na jamarko (spet). Ime ji je Ana, je članica DZRJ Lj, letos prvič na Kaninu, obiskala P4 (-270m), naš bivak ji je všeč, in že jo Andrej pelje na pot proti njihovem taboru. Priprava makaronov z moje strani, ekipa iz NM 97 se vrne v bazni tabor, večerja, pogovor, plani, ..., lahko noč.

Zanimivosti dneva:

frizbi na Kaninu,
koze pred bivakom,
druga izdelava medičke.

Tom in Andrej pri vhodu v Vrtoglavico.

Le kaj si porečeta?

Frizbi na Kaninu.

Jurij, Olga, Srečko, Anže in Andrej pri NM 97.

Četrtek, 7. 8. 2014

Današnji plan, udarna ekipa v NM 97, Andrej in jaz v Kremenčka. Srečkotu in Anžetu tudi tokrat ni uspelo do konca prebiti meandra, tako da sta v popoldanskih urah odnehala, nadaljevanje dneva sta preživela v zveznem bivaku, pri raziskavi terena in pripravi hrane. Z Andrejem pa sva kar pošteno udrihala po meandru na dnu (prvega, na začetku je bil še edini) šestnajst metrskega brezna. Posvečala sva se mu okoli šest ur in po teh urah sva nekako prišla do prehoda, ki je nakazoval, da gre v novo brezno. ZMAGAAAA, res je, fenomenalno, ko sva prebila še okno v novo brezno, ni kaj reči: veselje, smeh, radost. Ko sloniš skozi okno, nad tabo kamin (cca. 10 m), pod tabo brezno premera 4, 5 m in kamen pada, pada. Po grobih ocenah 40 mogoče 50 m … Domeniva se, da se prehod iz meandra v brezno poimenujem »Anin prehod«, novo brezno pa »Zverinice iz Rezije«. Ker nisva imela s seboj vrvi in ostale pripadajoče opreme, pa tudi najin Hilti se je izpraznil, sva se domenila, da raziskovanje »Zverinic« prestaviva za 14 dni. Ja, prav ste prebrali. Sva v nadaljevanju še malo razbijala meander, predvsem Andrej, brezno razopremila in hitela v tabor povedati veselo novico. Veselje je bilo nepopisno, tako da smo nazdravili z zadnjim pivom, mislim, da smo ga hranili ravno za to priložnost. Domenili smo se, da čast za registracijo in risanje načrta pripada meni, tako je za to odkritje rezervirana številka NM 200 (Kremenčkovo brezno). Smo v nadaljevanju dneva krenili še v zvezni bivak, predvsem da pozdravimo Remškarja (je delal na strehi bivaka) in Reharja. S slednjim smo se tudi domenili glede uporabe agregata v bodoče in pa drugih oblik sodelovanja. Smo obenem spoznali še jamarje iz Srbije, izmenjali kontakte, … Sledila večerja, metanje frizbija v mraku in pogovor o Kremenčkovem breznu, za katerega pa smo seznanili domače, Klemna in še koga.

Zanimivosti dneva:

preboj,
druženje in jamarske zgodbe v zveznem bivaku,
ni, ni medice.

MI2 iz NM 200 (Kremenčkovo brezno).

Pri zveznem bivaku.

Petek, 8. 8. 2014

Prebudili smo se v lepem jutru, ki pa je nakazoval, da dan ne bo preveč vroč in to je dobro, kajti danes gremo domov. Smo se lotili popisa opreme, pomivanja posode, skratka, pospravilo tabora. In že obvezna skupinska slika in en, dva, tri, gremo. Za pot v dolino oziroma do obračališča smo potrebovali dve uri (baje eno minuto manj), spotoma smo na hitro pozdravili še Poljake, se ustavili pri izviru, …, že je Bovec, Kranjska Gora (obvezna pizza, debata o Kremenčku), Anžeta odložimo v Lescah in že je Mirna Peč.