Suša

10.11.2014

Čeprav je bilo v letošnjem letu veliko - preveč dežja, se je v jamarskih krogih pogosto pojavljala beseda suša. Bodisi suha jama, suha denarnica, ali pa daljše sušno obdobje, ko že dalj časa nobena jama ni presenetila, ni spustila, ali se preprosto povedano prehitro zaprla. Nekajkrat je že dišalo po tako želeni 100 metrci, a se je vedno tik pred zdajci zaprlo. In počasi začnejo ti ponavljajoči se scenariji vplivati na samo psiho ali pa vsaj na razpoloženje slehernega jamarja, ki je postopoma čedalje manj olimpijsko naravnano in motivirano.

Sem pred časom lomastil po Poljanski gori in terenu, ki mi je že dalj časa predstavljal izziv in seveda našel nekaj jamskih drobtinic. Ena izmed teh je bila tudi ozka poka v dnu globeli, posejani s številnimi skalnimi bloki. Ti so nakazovali na to, da je bila to nekoč podzemna dvorana, ki se je sesedla.

Nova jama, nov zagon, novo upanje, sem pomislil ... A dovolj je bil le bežen pogled v poševno, ozko notranjost in upanje se je razblinilo, kot milni mehurček. Nekakšen spuščajoči se ozek rovček, dolg vsega dva, tri metre in konec. Nepreklicen konec, mi je zopet odmevalo v glavi. Že sem hotel oditi, ko se mi je posvetilo, da imam v nahrbtniku močnejšo luč. Sem posvetil še enkrat in opazil tiste detajle, ki jih prej nisem. Kazalo je, da se rovček vendarle ne zaključi, marveč prevesi navzdol. Kaj zdaj? Rad bi preveril, se prepričal, a nisem imel primerne opreme, še čelade ne ... Zato pa zlizane teniske, ja, to pa ja! Do previsa pa se je bilo treba tri metre strmo spustiti, stene pa vlažne, spolzke in povrhu še obupno blatne. Sem nekako prisvinjal do previsa in še isti hip dobil potrditev moji domnevi, da se jama dejansko nadaljuje.

Blatne ožine sva se v oktobru lotila z Borivojem in nama je dobro šlo. Ogromne skale so se luščile in trgale iz objema vlažne prsti ter bobnele v globino. Bobnelo in odmevalo pa je tako dolgo, da sta se nama kar sama po sebi v očeh zarisala dva velika vprašaja in ena mala, sramežljiva stotica poleg. Zaključila sva, ne da bi do konca odprla vhodni del. To nam je uspelo teden dni kasneje, ko smo Klemi, Tico in jaz končali nedokončano. Pod nami je zazijala tema. Minil je še en teden, ko sva s Klemijem naposled vstopila notri.

Šerpi.

Otovorjena kot že dolgo ne, sva počasi grizla navzdol. Stene so bile mokre, ker je že dva dni deževalo, zato sva bila v kratkem času popolnoma premočena. A zeblo naju ni, ker naju je gnal in grel firbec. Jama se je odpirala in bohotila v vsej svoji lepoti in veličini, tako da sva na trenutke strmela v tiste edinstvene skulpture kot dva nebogljena otroka. V globini 50 metrov sva za trenutek obstala pred vstopom v nekakšen kanjon, kjer pa je bil pretok vode že kar oglušujoč. Nemudoma se je pojavilo vprašanje, ali je smiselno v takih pogojih nadaljevati, a je na koncu ponovno zmagal firbec.

The best.

Sva se torej spustila v »kanjon« in po pravem pravcatem tolmunu prisoteskala do manjše police, pod katero se ni nič videlo. No, videla se je le tema in pršec vode, ki je izginjal navzdol. In ponovno vprašanje – je smiselno nadaljevati? Odločitev je bila, da zaenkrat nadaljuje samo Klemi, jaz pa počakam na polici. Ker je šaht obetal globino okoli 40 metrov, sem za vsak slučaj naredil dvojno pritrdišče. Klemnova luč je bila z oddaljenostjo vse manjša in na dnu spominjala na cigaretni ogorek.

Pred vstopom v kanjon.

Nad 40 m vertikalo.

Nekajkrat je nervozno premeril vodoravno dno z višino vode do gležnjev in takoj sem vedel, da to ne obeta nič dobrega. Sem pridrčal še jaz, z nekoliko namrščenim obrazom, a je prijatelj že nekaj kopal in izstrelil, da gre, le da je preozko. Ok, samo da gre, četudi nas čaka zopet tlaka. Morebiti ne tako zahtevna, kot npr. v Čaganki, ker je bila luknja, ki je požrešno goltala vodo, obdana z mehko glino oz. nekakšno kombinacijo gline in zdrizaste sige. Ocenila sva, da sva dosegla ali pa se vsaj zelo približala globini 100 metrov, kar ni kar tako. Več bodo pokazale meritve.