Kanin 2014 [drugič]

1.9.2014

Obljuba dela dolg. Tako pravijo. Vezana na to obljubo sva se z Andrejem v petek, 29. avgusta 2014 po službi ponovno podala na Kanin. Pot do izhodišča je potekala v normalni jamarski debati in ob zvokih elektronske glasbe po izboru DJ Andreja. Okrog četrte ure sva z malo manjšo obremenitvijo nahrbtnikov (beri: samo 25 kg) krenila po že znani poti proti našemu bivaku. Sva imela srečo, da po nama ni žgalo sonce, kajti bilo je vroče in brez najmanjše sape. Teklo je od naju, kot že dolgo ne. Po dobrih treh urah prispeva do bivaka, kjer naju je presenetil na novo izkopan rov s strani svizca ... In zelo mokro je bilo po tleh - voda je stala, vsepovsod je bilo blato.

Sreča v nesreči, da sva to nekako predvidevala - prvotno naj bi ekipa imela s seboj še Anžeta in sva s sabo vzela šotor. Si kar ne znam predstavljati, kje bi drugače preživela prvo noč. Najbolj primeren prostor sva našla tik ob vhodu v NM 200 (Kremenčkovo brezno). Da sva ga vsaj malo zravnala, sva porabila kar nekaj časa, predvsem zaradi ruvanja in kopanja »maha«, ki nama je služil kot material za ravnanje terena. Šotor pa živi luksuz, prostora, da kar ni res in tako sva kmalu zaspala.

Priprava novega bivaka.

Nekje okrog osme ure zjutraj sva se z vso potrebno opremo spustila v zdaj nama že kar znan vhodni del, meander do Aninega prehoda, kjer sva se prejšnjič ustavila. Na prehodu se je čutil močan prepih, ki naju je vseskozi v nadaljevanju spremljal. Potrebna je bila še manjša širitev prehoda in že je Andrej pričel z opremljanjem brezna Zverinice iz Rezije (brezno z globino 45 metrov). V tem delu sva naletela tudi na vzporedno brezno in kamin, ki ga pa tokrat nisva pregledala.

Vhod v brezno NM 200.

Sledila je manjša stopnja, brezno, ki naju je popeljalo v nov meander, za katerim se je skrivalo novo brezno (8 m stopnja), midva pa kot zanalašč pustiva macolo in špico pri Aninem prehodu. Ni kaj, vzel sem pot pod noge, pele so prižeme, Andrej pa je ta čas naredil pritrdišča. Stene v meandru so bile zelo krušljive, tako da nisva porabila veliko časa in sva bila že v novih delih. Nova stopnja, pod nama novo brezno, na eno stran vzporeden kamin lepih dimenzij (laser je pokazal 15 m), na drugi strani meander, iz katerega piha, oboje je ostalo za naslednjič. Po 11 m spusta z vmesno stopnjo, stene brezna močno sprane, tekla je voda, sva prišla do navideznega dna premera 1,2 m, v katerem pa je nadaljevanje v zdaj še ozkem meandru, iz katerega pa je močno pihalo.

Anin prehod.

Andrej se je s težavo dobesedno stlačil v njega in videl, da gre brezno naprej, groba ocena 10 m. In tukaj sva se ustavila. Prvotni cilj je bil dosežen, sledila je kratka malica in povratek z obveznim izrisom in merjenjem poligona. Pa da ne pozabim, skoraj za vsakim metrom brezna je sledilo obvezno foto dokumentiranje, materiala je za najmanj dve razstavi in pa tri kratke dokumentarce.

Andrej v meandru na -85 m, gre naprej.

Malo po 16. uri sva bila zunaj, sledilo je obvezno sporočanje bližnjim, da je vse OK. Ker sva cilj dosegla že prvi dan in je bila vremenska napoved za nedeljo zelo slaba, sva se odločila, da pospraviva tabor in odideva v dolino oziroma domov. Pot naju je peljala še k Strahincu na pico, kjer naju je postregla Urška. Okrog polnoči sva bila doma, budna sta bila samo še Nuk in Aaron (psa).