Kanin 2021 - Skalarjevo brezno - nadaljevanje raziskav
2.11.2021
Ta "podaljšani" vikend se je na Kaninu odvijalo pravo medklubsko sodelovanje pri raziskavah Skalarjevega brezna. Vremenske razmere so sicer omogočale raziskovanje le do nedelje, saj je današnji prvonovembrski dan postregel s padavinami. Del ekipe je na Goro romal že v četrtek, večji del pa v petek zjutraj, ko je prevoz omogočila kaninska gondola. Na D postajo je prepeljala opremo, raziskovalce in oskrbo za kočo ter material za postavitev ogrodja za streho tovorne žičnice. V petek okoli poldneva je v jamo vstopila ekipa petih raziskovalcev in desetih težkih transportnih vreč. Do bivaka Hotel California na globini -990 m je prispela v večernih urah in dodobra popolnila zaloge opreme in hrane ter razširila bivalne kapacitete. Isti dan se je v jamo odpravila ekipa treh raziskovalcev, ki so fotodokumentirali nove raziskane dele jame. Da bi raziskave potekale čim lažje, pa je tretja ekipa dveh raziskovalcev (Damijan, Vid) v petek pričela s širjenjem meandra Strela (preostanek lastnega imena zaradi pietete izpuščam).
Visoke dvorane v jugovzhodnih delih.
Odlomljeni bloki s približno 15 m visoke stene.
V soboto je v spodnjih galerijah prva raziskovalna ekipa (Rok, Milan) raziskala brezno do pritočnega in odtočnega sifona na -1167 m, kjer se rovi zaključijo. Tu je edino mogoče nadaljevanje v 25 m oddaljenem oknu, kjer se sliši manjši slap, a je verjetno manj perspektivno. Med potjo sta dodatno zavarovala še nekaj prehodov v galerijah. V zgornjem delu galerij na okoli -920 m je druga raziskovalna ekipa (Edi, Grega, Jure) raziskala nadaljevanje za 15 m globoko stopnjo, kjer je dosegla večjo podorno dvorano, ki je nastala ob dveh močnejših prelomih. Na videz neperspektiven zaključek se je z odkritjem močnega prepiha v večjem "stabilnem" podoru na dnu te dvorane prelevil v 4-urno širjenje ožine z opremljevalnim kladivom. Potrebnega bo še nekaj dela, a prepih (v sicer za brezno v teh dneh popolnoma neprepišnih razmerah) obeta. Zaradi sicer izjemne pazljivosti raziskovalcev pri dostopanju do ožine se je temu delu ljubkovalno nadelo ime Ježkomor. Fotografska ekipa (Tomaž, Katarina, Jani) pa je v soboto več kot uspešno opravila dokumentiranje spodnjih delov brezna ter se v večernih urah vrnila na zgornji bivak na -550 m.
Ježkasto okrašena dvorana z močnim prepihom na trenutnem koncu, ki vodi proti starim delom.
Aragonitni ježki.
Spodnji bivak Hotel Kalifornia na globini -990 m.
Ekipa prvonovemberske ekskurzije: z leve zgoraj Jure Tičar, Edi Benko, Milan Podpečan, Grega Maffi, Katarina Šeme, Jani Perovšek; spodaj Rok Stopar in Tomaž Grdin.
Zanimive strukture v dvorani nad spodnjim bivakom.
Nedelja je bila glede na vremenske razmere namenjena odhodu iz jame - petčlanska ekipa z bivaka Hotel California na globini -990 m, tričlanska ekipa pa z zgornjega bivaka na -550 m. Okoli 18. ure je Skalarjevo brezno zapustil še zadnji raziskovalec, v koči Petra Skalarja pa smo skupaj s preostalo kaninsko jamarsko druščino proslavili varno vrnitev iz globin. Brezno Rolling Stones je namreč med drugim zopet upravičilo svoje ime. Navkljub skrajšanemu "delavniku" smo na dnu Skalarjevega brezna izmerili 107,2 m novega poligona, začrtali morebitna nadaljevanja, dostavili večjo količino opreme in hrane v spodnje galerije ter v raziskavah predvsem uživali. S Kanina se je ekipa raziskovalcev vrnila danes v dopoldanskih urah.
Veselje po večdnevni temi ob izhodu iz jame še ekstra obogatijo kaninske panorame.
Dodatne akitvnosti so zajemale še preopremljanje 70 m vertikale v breznu Rolling Stones, širjenje ožine na -870 m, merjenje temperatur v spodnjih galerijah (povprečno 2,6 °C) ter vzorčenje sedimentov, postavitev konstrukcije za streho tovorne žičnice, ter popravila in nadgradnje v koči Petra Skalarja (dodatne luči, agregat, tesnenje oken ipd.).
Zvečer nas je obiskala ekipa DZRJL, ki je isti vikend raziskovala Brezno spečega dinozavra.
Na aktivnostih smo sodelovali: Edi Benko, Tomaž Grdin, Grega Maffi, Robi Maren, Jani Perovšek, Milan Podpečan, Damijan Potrpin, Rok Stopar, Aleš Stražar, Katarina Šeme, Damijan Šinigoj, Vid Trebše in Jure Tičar.
Fotografije: Tomaž Grdin