Paleontološke najdbe v Vodoravni jami na Židovcu

18.3.2021

Odhod do jame. Foto Mateja Kopina

Po desetih letih, ko je Srečko Vidic odkril jamo, se je nanjo spomnil Davor Kacin, ki mu ni dala miru. Skupaj z Mitjo Remihom sta se odločila za nadaljevanje raziskovanja. Jama, ki je prvotno merila 18 metrov, se je v naslednjih nekaj akcijah, v katerih so sodelovali še Žiga in Lovro Remih, Klemen Mihalič in Mateja Kopina, podaljšala na 133 metrov. Na ta dosežek smo zelo ponosni, je pa jama presenetila z vsebino, ki se je pokazala po premagani vstopni ožini. V jami se je na več mestih našlo večje kosti in zobovje, ki jih pri naših raziskovanjih jamarji ne najdemo ravno pogosto. Prav zobje (in internet) so bili tisti, ki so nakazovali na pomembno odkritje in bili povod, da o najdbi obvestimo Andreja Hudoklina, našega jamarja in biologa ter Marka Pršino, za katera smo vedeli, da bosta zadevi znala pristopiti naprej. Pobuda je padla in v soboto, 13. marca 2021, smo tako v Vodoravni jami na Židovcu na Poljanski gori izvedli ogledno–delovno akcijo.

Premagovanje ožine. Foto Mateja Kopina

Ogledovanje jame. Foto Mateja Kopina

Ob vstopu v jamo in prvo dvorano so poznavalci najprej opazili posamezne kosti ptic in sesalcev, ki so jih v jamo zanesle druge živali. Našla se je tudi približno 70 let stara tuba lepila, ki je bila namenjena krpanju kolesarskih zračnic. V jamo jo je zanesla voda. V naslednji dvorani je bilo nekaj bolj obetavnih najdb – nekaj fosilnih kosti in vretence jamskega medveda. Opaziti je bilo tudi obruse, ki so nastali ob prehajanju in drgnjenju jamskih medvedov. Zadnja dvorana pa je bila najbolj bogata z najdbami. Tu se je nahajalo največ ostankov kosti in zob jamskih medvedov. Poleg medveda so našli še vretenca in spodnjo čeljustnico manjše zveri ter ostanke, lobanjo in nekaj kosti srednje velikega sesalca, ki nakazujejo na alpskega svizca. Tovrstne najdbe niso prav običajne za ta prostor. Strokovnjaki so se najbolj razveselili alpskega svizca, ki ni pogosta najdba, a tudi jamskega medveda ni za zanemariti, ki ni poznan, da bi segal tako daleč od območja poledenitve.

Zob jamskega medveda. Foto Marko Pršina

Matija Križnar med pregledovanjem kostnih ostankov. Foto Marko Pršina

Pregledovanje in dokumentiranje terena. Foto Mitja Remih

Poznavalci so uspeli zbrati in pobrati vse površinske najdbe, ki bodo ustrezno inventarizirane in predvsem konservirane ter s tem zaščitene pred nadaljnjim propadanjem. Del teh bo postalo paleontološko gradivo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ostalo pa se bo predalo Belokranjskemu muzeju v Metliki, s čimer se bo obogatilo njihove zbirke. Tako lahko zaključimo, da smo izvedli nadvse uspešno akcijo.

Približno 70 let stara tuba lepila. Foto Mateja Kopina

Očiščene najdbe. Foto Matija Križnar

Paradna najdba - podočnika jamskega medveda. Foto Mitja Remih

Akcije so se udeležili Matija Križnar iz Prirodoslovnega muzeja, Davorin Preisinger, poznavalec kamnin in legenda slovenskega jamarstva, Pavel Jamnik, ki se je pri svojem delu srečeval z varovanjem jamskih najdb in člani kluba Davor Kacin, Mitja Remih, Andrej Hudoklin, Zdravko Bučar, Zvonka Janežič, Marko Pršina in Mateja Kopina.