Jamarski tečaj 2021 - Jelenov hodnik

21.6.2021

Čeprav nam je tečaj v petek in soboto uradno odpadel zaradi drugih dogodkov, nam Klemen ni dal nobenega dopusta, zato smo se v nedeljo, 20. junija 2021 spustili v Jelenov hodnik. Po njegovem izzivu, da najdemo jamo in še hitrejšem rezultatu (našli smo jo takoj), smo se pripravili za spust.

Polni moči na začetku akcije.

Ker je bila jama že opremljena, je vse teklo kot namazano. Vhodni spust, ki je globok okoli 40 metrov, je bila malce drugačna izkušnja, kot smo je bili vajeni tečajniki, saj je jama dokaj nova in zaradi tega še ne povsem neočiščena. Tako smo imeli priložnost vaditi svojo kumunikacijo in trenirati svoje glasilke, saj se je kar nekajkrat zaslišalo »Kamen!«. Kljub manjšim zapletom smo se uspešno spustili skozi brezence, ki se razširi v kar mogočno brezno na dnu.

Od tam pa ponovno navzgor, tako da smo se spraševali, zakaj smo se sploh trudili s spustom! Pri vzpenjanju je bilo treba uporabiti vse zanje, ki smo ga premogli, saj so bile stene spolzke in v nekaterih delih bolj blatne. Seveda so nad nami stalno bedeli inštruktorji in jamarji, da so nam pomagali, če smo se kje zagozdili. Po vzpenjanju z mešanico prostega plezanja, vrvne tehnike in občasnega bližnjega pregledovanja najbljižje stene, da smo se nadihali, smo priplezali do zadnjega dela jame: velikega vodnega rova, ki nam je nudil lepe primere zasiganosti. Po krajšem pohodu do konca rova, kjer je bil viden ožji kamin in je bilo čutiti prepih, smo našli glavno atrakcijo: približno en meter velik jelenov rog, ki je verjetno v jami že lep čas.

Najdba, po kateri je jama dobila svoje ime.

Začetni del hodnika krasi lepa kapniška zavesa.

Po hitri lekciji, zakaj ne smemo prinesti materialnih spominkov iz jame, smo si pripravili čajanko iz najbližjih kamnov, ki smo jih našli, ter malce ohlajeni, ker je adrenalin popustil počakali na sprostitev linije za odhod. Med čakanjem nas je obiskala tudi mesarska muha, ki se nam je v vsakem primeru hotela pridružiti na fotografiji. Očitno ni zeblo samo nas, saj je Klemen kmalu zatem začel plezati ven, mi pa smo mu sledili kot goske. Po prebijanju proti vhodnemu breznu in še malo več občudovanja sten, smo se začeli vzpenjati proti površju. Seveda smo že spet povadili našo kuminkacijo, ter se utrujeni, vendar zadovoljni vrnili nazaj na površje.

Skupinska jamarska na začetku hodnika.

Doriane je videti utrujena, a zadovoljna.

Kljub temu, da je bila to za tečajnike naša »prva prava jama«, smo jo zelo dobro zvozili, tako da smo bili na koncu vsi malce ponosni nase. Tokrat sicer nismo imeli privilegija biti zraven bivaka, zato smo se rabili pogostiti kar sami, vendar smo si po takšni akciji zaslužili. Kot češnja na vrhu torte, pa je Klemen, ko je prišel iz jame, projeciral načrt le-te na zemljevid in se odpravil iskati drugi vhod (točko nad jelenovim rogom). Ni minilo 10 minut, ko se je že vrnil z dobro novico. Tako smo mu sledili ter pokazali svojo moč tako, da smo okoli 50 metrov od glavnega vhoda izkopali luknjo, skozi katero je bil prepih … To pa je že del druge zgodbe, ki se bo odvila v prihodnjih dneh.