Kanin 2021 - kopanje v Azaleji

29.10.2021

Na zahodu nič novega – kopaška akcija v Azaleji

Druga v seriji zapoznelih novic iz Kanina, je novica (ki to več ni) o delovni akciji v Azaleji. Med tradicionalnim poletnim taborom smo opremili to brezno, ki so ga konec 90. let raziskovali člani našega kluba (več o breznu tukaj: http://www.jknm.si/media/pdf/7917_Azaleja.pdf). Na dnu skoraj 100 m globokega brezna so takratni raziskovalci prišli do precej ozkega meandra, kamor je izginjala vsa voda in pa tudi precejšen prepih. Miha se je takrat po njegovih besedah zavlekel v meander cca. 40 metrov daleč, od koder se ta še vedno nadaljuje, vendar je odnehal in se vrnil nazaj. Naj bi pa se ta meander v nadaljevanju razširil in tudi v višino naj bi meril precej. Vsaj tako se je v več kot dvajsetih letih razvila ta zgodba. Zakaj se je Miha nekje sredi dokaj lahko prehodnega meandra obrnil kar tako, ni nihče od nas preveč razmišljal. Vsaj dokler nismo stali pred njegovim vhodom … Tristo kosmatih medvedov, prmejduš in še podobne kletvice (morda so bile malo bolj zasoljene) so letele na Mihov račun, ko sem prvič videl tisti meander. V širino je meril mogoče 30, v višino pa celih 50 centimetrov. In v njega se je videlo precej daleč - vsaj kar se tega tiče, nam je povedal po pravici. Očitno nas bo čakalo precej težaško in dolgotrajno delo. Vendar je nagrada za potrpežljive lahko precejšna. Ampak vrnimo se nazaj na začetek, ko smo 10. septembra 2021 zvečer prispeli v Bovec.

Začelo se je odlično. V petek zvečer smo v Čezsoči za mizo na večerji sedeli Zdravko, Mitja, Zvonka, Uroš, Monika in spodaj podpisani. Miha se nam je pridružil naslednji dan zjutraj. Pojedli smo odlično večerjo, spili pivo, dva. Nato se je pametnejši del udeležencev odločil, da si privošči daljši spanec v jamarski sobi nad gasilskim domom, tisti malo manj pametni del udeležencev, pa je obiskal še znano lokalno pivovarno s še kako povednim imenom – Thirsty River. Žejni smo seveda bili in ko je natakarica oznanila zadnjo rundo, smo vzeli še nekaj na zalogo. Naslednje jutro smo strokovno ugotavljali, da je bila verjetno za bolj slabo počutje kriva prav zadnja runda. Še posebej slabo jo je odnesel jamar, ki ga v zaščito njegove časti ne bom imenoval z imenom in priimkom. Lahko pa povem, da ima kar nekaj izkušenj z letenjem s helikopterjem.

Uroš je navdušen nad prevozom z gondolo do D postaje na Kaninu.

Na Kanin so nas prepeljali prijazni žičničarji iz družbe Sončni Kanin, ki podpira naše raziskovanje jam na območju Kanina. Sproti smo srečali še kolege iz Matice, ki so se odpravljali v Brezno spečega dinozavra, kjer so, kot smo izvedeli kasneje, ta dan presegli globino 1000 metrov. Za ta dosežek jim iz srca čestitamo! Pri koči Petra Skalarja smo se ločili. Zdravko, Monika in Uroš so se odpravili v spodmol, kjer so montirali jeklene pletenice za novo cerado. Kasneje se jim je pridružil še Mitja in do večera so urejali bivak – sezidali so nove škarpe, klesali kamnite mize, podirali strop spodmola, ipd. Ko smo se preostali (Zvonka, Miha in Klemen) vrnili iz Azaleje, bivaka skoraj nismo več prepoznali.

Prevoz nahrbtnikov so nam omogočili tudi do tovorne gondole in naprej do koče Petra Skalarja.

Od koče naprej pa tako, kot smo navajeni. Nahrbtnik na rame in pot pod noge.

Ekipa v bivaku je bila res pridna kot mravljice. Še strop spodmola je ni odnesel nedotaknjen.

Pa se vrnimo nazaj k meandru v Azaleji. Jebela cesta, krucefiks, naj vrag pocitra … Torej. Ko sva prišla na dno, sva se z Zvonko takoj lotila dela. Ne bom stokal, prav lepo je bilo. Sediš v lužici, pod katero se voda zliva naprej, za vrat ti teče potoček iz stropa in vrtaš. Na vsake toliko se stlačiš globlje v luknjo, napolniš transportko s kamni, izvlečeš iz luknje in tako dalje. Kmalu se nam je pridružil še Miha in nadaljevali smo toliko časa, dokler nismo bili vsi premočeni do kože. Zvečer smo se pridružili ekipi v bivaku in se pustili razvajati Monikini visokogorski kuhinji za na novo izklesanem kaninskem omizju.

Zvonka prvič operira z veliko mašino. Pri arheologih so bolj navajeni z žličkami in čopiči.

Vhod v meander po prvem dnevu širjenja.

Testiranje kamnitega omizja in degustiranje visokogorske kulinarike.

Naslednji dan se je glavnina ekipe vrnila v dolino, z Mičem pa sva se ponovno napotila na še eno delovno akcijo v Azalejo. Sva kopala, vrtala, štemala, tolkla z macolo, pobirala kamne v vrečo, jo vlekla iz ožine, pa ponovno tolkla in se izmenjevala v neskončni tlaki, dokler nisva bila na smrt utrujena. Na zahodu nič novega za pridne Dolenjčke. Takšne akcije se na Kaninu ves čas ponavljajo. Vendar ne brez uspeha. Dva dneva kopanja se v meandru že precej poznata, a bo treba opraviti še kakšno akcijo. Prepiha je precej, jama pa se nahaja nad vhodom v sistem BC4 – Mala Boka in nekje na pol poti med rovi iz Skalarjevega brezna proti Mali Boki. Vredno truda, zagotovo!

Skupinska fotografija pred odhodom glavnine v dolino.

Nadaljevanje v meandru po drugem dnevu širjenja.

Morda sta bila v jami predolgo.

Na tokratni akciji smo na površju in v jami garali: Zdravko Bučar, Miha Rukše, Mitja Remih, Zvonka Janežič, Uroš Mervič, Monika Bobnar in Klemen Mihalič.

Fotografije: Miha Rukše, Mitja Remih in Klemen Mihalič