Kanin 2021 - jamarski tabor

28.10.2021

Veš, jamar, svoj dolg? Ali kaninski tabor skozi oči jamarskega pripravnika

Zadnjih nekaj mesecev smo bili člani JKNM kar precej aktivni na Kaninu. Konec julija smo se odpravili na akcijo v Skalarjevo brezno, takoj zatem je sledil tradicionalni poletni tabor. Potem smo se septembra mudili v Azaleji na vikend akciji in nazadnje v začetku oktobra ponovno v Skalarjevem breznu. Da dogajanje ne bi šlo v pozabo, na našem spletišču objavljamo novico izpod peresa Robija Kobeta, ki se je letos prvič udeležil tabora na Kaninu. Morda je tako še bolje, saj smo po treh mesecih marsikaj že pozabili in nam bo ta zapis obudil spomine.

Klemen Mihalič

Dež, dež, dež, sonček, in spet ...

Vsako leto se na taboru uveljavi kakšna novost, tako da je naslednjič bolj moderen. Letos sem k temu prispeval tudi jaz že prvi dan, ko smo napenjali cerado in mi je uspelo porušiti škarpo okoli kuhinje. Tako sem jo postavljal nazaj vse do večera, ko smo šli v Podgurko. Z Zdravkom sva se le na hitro spustila do dobrih 100 m globine, tako da sem videl razlike v arhitekturi med našimi in kaninskimi jamami (naše so veliko bolj blatne). Anže in Mitja pa sta v njej ostala celo noč in iskala nadaljevanja na njenem najglobljem delu (- 430 m). Preiskala sta dve možni nadaljevanji za ožinami, vendar žal brez uspeha.

Na poti do bivaka smo srečali ekipo, ki se je vračala iz Skalarjevega brezna (Yuri Schwartz, Mateja Kopina, Klemen Mihalič in Jure Tičar – JKB), ki so v breznu Rolling Stones našli nadaljevanje. Klemen se nam je po dveh dneh počitka ponovno pridružil.

Robi pri pokvarilu škarpe.

A je lahko še kaj lepšega, da ti sredi Kanina predsednik (ki je vegetarijanec) speče sveže mesnine?

Eno od možnih nadaljevanj v Podgurki, ki pa ni vlivalo upanja.

Drugi dan sem ves trd od spalne vreče šel z Zdravkom poiskat Azalejo. Po kaki uri sva jo našla, na poti nazaj pa sem našel tudi svojo vero, ko sva bežala pred nevihto. No, vsaj jaz sem bežal, Zdravko pa se je vsaki dve minuti ustavil in mi kazal pohodne poti ter slap, ki ga je nevihta ustvarila dokaj blizu našega bivaka. No, do bivaka sva le prišla živa, ker pa sem še mlad in neizkušen sem se v njem dejansko počutil varnega. Nevihta pa mi je kmalu pokazala nasprotno, ko je veter potrgal celotno cerado, da smo jo še ravno uspeli zagrabiti in nekako privezati nazaj. Dež je vztrajal do večera, tako da smo bili cel dan (in celo noč) zaposleni z odstranjevanjem vode, ki se je stalno nabirala na ceradi.

Tek pred in z dežjem je letos na Kaninu postala skorajda olimpijska panoga …

… vendar po vsakem dežju posije sonce. Pa čeprav le za nekaj minut.

Tretji dan smo znesli opremo in štrike do Azaleje, nato pa smo se odpravili še do Skalarja. Tam so imeli že od prvega dne veliko dela z žaganjem in pospravljanjem lesa, ki je ostal po prenovi koče, zato smo jim tudi mi pomagali tako, da smo ukradli en ploh za klopco. Proti bivaku ga je nesel Mitja, ki pa mu je na poti zdrsnilo. Sprva se je zdelo, da je še cel in smo kmalu nadaljevali pot, le da sem tokrat jaz prevzel štafetni ploh. Proti večeru, ko smo obiskali ljubljanski tabor, pa je Mitja dobil genialno idejo in se pretvarjal, da ga boli noga, tako da je lahko poklical helikopter in mu ni bilo treba peš v dolino. Ne pa saj se hecam - na koncu se je izkazalo, da si je res nategnil kite v gležnju.

Slavni ploh in njegov prenašalec – t.i. pasma plohoprenašalec.

Četrti dan sva z Zdravkom iskala tiste stare jame, ki so jih naši predhodniki označili in raziskali, nato pa se jim ni ljubilo pisati zapisnika, zato sva jih izmerila midva. Ob vrnitvi v bivak je Mitja izrazil željo, da mu skopljemo grob in Zdravko se je naloge z veseljem lotil. Zraven ognjišča je skopal luknjo, ki so jo obdajali kamni, tako da je res zgledalo kot kakšno ležišče, pri tem pa sem mu pomagal tudi jaz, ko mi je govoril kje in kako moram udariti, kot nekakšen šepetalec kamnom. Klemen in Anže sta se spustila v Podgurko. Tam sta preplezala do okna, kakšnih 15 metrov nad dnom zadnjega brezna, vendar kakšnega perspektivnega nadaljevanja nista našla. Lotila sta se iskanja v podoru na dnu brezna in Anže je kmalu med nestabilnimi bloki skal našel nadaljevanje, ki pa ga bo treba še dodatno razširiti in utrditi.

Klemen med plezanjem do okna.

Na drugi strani okna so se kamini odpirali proti površju brez vidnega možnega nadaljevanja.

Peti dan sva šla s Klemnom ponovno izmeriti tistih par označenih jam, dokler naju spet ni ujela nevihta, ki pa se je spet nekako muhasto vlekla skozi celoten dan. Zdravko se je že zjutraj odpravil domov, Remiha pa so popoldne končno prišli iskat s helikopterjem. Ravno, ko se je helikopter spustil, sta prišla še Primož in Ana. Zaradi vremena ta dan spet ni bilo dosti dela.

Šesti dan smo se že zjutraj odpravili k Skalarju gledat polfinale prvenstva v košarki. No, drugi so ga gledali, jaz pa sem se šel sprehajat in sem čez eno uro vkorakal nazaj v Skalarja v depresivno vzdušje, ki je sledilo po porazni tekmi. Ker so se vsi tako obremenjevali z rezultatom, sem to priložnost hitro izkoristil in ukradel še en ploh. Pa se mi je to takoj povrnilo, ko sem se na poti proti bivaku že desetič tuširal v nevihti. Oblaki so se še ves dan grozeče sklanjali nad bivakom, tako da smo šli Primož, Marko in jaz le razširit in raziskat par jam čisto blizu bivaka. No, midva z Markom sva večinoma stala in gledala, medtem ko se je Primož sam matral s tisto macolo.

Med tem, ko je Robi občudoval lepote Kaninskega površja …

… so drugi trepetali v napeti košarkarski tekmi.

Do kje me bo spustila tale luknjica?

Sedmi dan smo šli opremljat Azalejo. Medtem ko so jo profesionalci opremljali, sva jaz in Marko fotografirala čudovit pogled na Sočo, ki je viden direkt izpred vhoda v jamo in se nato spustila 60 metrov, do tiste prve ožine, ki naju je popolnoma uničila. Pred nama pa so še vedno opremljali, tako da sva se obrnila in jim dala malo miru. Čez kakšno uro se je vrnil tudi Primož, ki pa mu je pot presekala skupina kozorogov. Nisem prepričan, ali so se le-ti bojevali ali naskakovali, a prizor je bil vreden ogleda. Proti večeru se je vrnil tudi Klemen, ki je z Matjažem Božičem opremljal Azalejo. Uspelo jima jo je opremiti skoraj do dna. Zaradi pomanjkanja baterije, sta se morala obrniti le nekaj metrov nad dnom. Delo so en dan kasneje končali Matjaž, Miha Staut in Robert Rehar, ki so se spustili do dna brezna in nam poročali o ne preveč lepem nadaljevanju v ožini.

Vhod v Azalejo se odpira na robu Kaninskih podov, od koder je čudovit pogled na Bovško kotlino.

Ožina na globini 60 m, ki je bila v 90-ih letih prirejena verjetno še po standardih JUS.

Nadaljevanje na dnu Azaleje, ki nam ne vzbuja pretiranega navdušenja (na sliki Robert Rehar).

Osmi dan je bil zadnji. Ker mu je spet sledilo slabo vreme, smo se popoldan odločili, da gremo domov en dan prej. Tako smo pospravili hrano in zložili tiste ostanke cerade, ki so preživeli nevihto ter se odpravili proti Bovcu, kjer sem skoraj umrl zaradi podhladitve med kopanjem v ledeni Soči. Za zaključek smo šli še jest in se nato odpravili domov. Doma sem bil šele opolnoči in sem takoj začel delati načrte za naslednje leto na Kaninu.

Dež nam je prizanesel vsaj med odhodom v dolino.

Na Kaninu smo letos bolj ali manj neuspešno bežali dežju: Zdravko Bučar, Anže Tomšič, Mitja Remih, Klemen Mihalič, Primož Zore, Ana Heij, Marko Majhen in Robi Kobe.

Fotografije: Marko Majhen, Anže Tomšič, Mitja Remih, Robi Kobe, Klemen Mihalič in Miha Staut (JKŽ)