Jamarski tečaj 2021 - klubski izpiti in Čaganka
22.7.2021
V soboto, 10. julija 2021, je potekal še zadnji dan tečaja za jamarje pripravnike. Ko smo se zjutraj zbrali pri Čaganki, so nas nekateri prostovoljci že čakali pred kočo, saj so tja prišli že prejšnji dan. Na dnevnem redu je bila prva točka izpit, kjer smo morali pokazati vse, kar smo se naučili. Za zaključek dneva pa je sledil še spust v Čaganko .
Klubski izpit je potekal v jami poleg Čaganke - imenovani Stropnica. Z njo smo se spoznali že prejšnji mesec. Njena značilnost je 30 metrov globoko vhodno brezno z vzporednimi stenami. Toda za izpit ni bil dovolj samo spust v jamo. Inštruktorji so preverili tudi naše znanje o jamarstvu in vozlih, na koncu pa še plezanje po kovinskih lojtrcah.
Nasveti zadnjo minuto so mogoče res prišli prav.
Na postajah smo se menjavali v krogu. Teorijo o jamarstvu je preverjala Tanja Rukše. Večni internetni problemi na Rogu so preprečili spraševanje po uradnem vprašalniku, kar pomeni, da smo tečajniki opravili teoretični izpit v obliki pogovora. Sledila je preizkušnja z lojtrcami in Klemnom. Morali smo znati uporabljati varovalno ograjo ter si vplesti osmico v pas. Med plezanjem moraš stalno preverjati napetost varovalne vrvi in opozarjati tistega, ki te varuje. Pa naglas! Ker plezanje brez vrvne tehnike utrudi, smo se morali za počitek med plezanjem znati zavarovati.
A tam dol?
Po uspešni vrnitvi so bili na vrsti vozli. Vse, kar smo se naučili (in več) je zahteval Tico. Kravatni vozel, šestica z dvojno zanko, bičev …, torej osnove.
Nagradno vprašanje: »Kdo je bolj zbran? Robi, Tico ali kuža?«
Vezal sem kar dobro, samo kravatnega pa nisem potegnil iz žepa. Ostala je samo še zadnja preskušnja - spust in dvig iz Stropnice. Ker smo to že vadili, mi je kar šlo. Na dnu se je pojavil vozel, ki ni pustil spusta do dna.
Robi nemoteno rešuje pritrdišče.
Zapomniti si je treba tehniko, toda drugače ne predstavlja večjih težav. Če si priplezal ven iz jame, je bil izpit zaključen. Toda spričevala zmeraj pridejo po ocenah. Najprej pa je bila na vrsti hrana.
Odpravili smo se nazaj proti bivaku. Kako smo bili veseli, da ogenj ni v prazno gorel. Vlogo šefa je prevzel Borivoj. Po prvi dozi roštilja nas je čakala še najhujša minuta. Klemen bo povedal, če je kdo na izpitu padel. Ker pa jamarji ne padamo, smo vsi naredili z odliko. Po jamarskem krstu smo bili vsi pripravljeni za odhod v drugo jamo - Čaganko.
Uradno sprejetje s podelitvijo.
Tam smo se razdelili v dve skupini - prvo je vodil Klemen, drugo pa Šinigoj. Vsi smo bili presrečni in navdušeni, da smo lahko se spustili v Čaganko.
Gasilska z nekaterimi novimi jamarji pripravniki.
Ko smo bili pri vhodu, je prva skupina šla noter deset minut prej. Ko smo drseli v sedemdesetmetr'co nisem razmišljal, kako bo treba nazaj vse preplezat. Pred akustično dvorano je vodoravni del brez tal. Držal sem se stene ter plezal, dokler se nisem ustavil ter zgrmel pol nadstropja dol. Odnesel sem jo dobro, kajti en korak naprej je bilo brezno. Pot v jamo je šla hitro, prišli smo do zgornje tretjine Akustične dvorane. S Klemnovo lučjo smo videli tudi vsa nadaljevanja. Če ne bi bili v jami, bi rekli da se dela noč, toda čakal nas je še vzpon proti površju.
Po večerji je koristno zobe umit.
Tako smo vpeli naše prižeme ter odsopihali proti zunanjosti. Po parih preplezanih breznih sem čutil, da se kondicija v nogah še najde, toda kaj pomaga, če so roke prešibke. Ko sem prilezel ven, sem zajel sapo ter rokam dal malo počitka. Čakala nas je še žar runda dve, nakar je bilo vse hudo pozabljeno.
Kako so vsi bolj veseli po obisku Čaganke.
Prešerno razpoloženje.
Hvaležen sem, da smo lahko pripravniki šli v Čaganko. Na koncu tečaja se je res poznal skrajšan program zaradi pandemije. Toda to je obenem priložnost, da se več naučimo sami.
Luka Pršina
Fotografije Damijan Šinigoj