Terenska akcija na Kočevskem Rogu

4.2.2021

Fante počasi navajam, pomaga tudi Šini, da ko grejo v jamo, lahko javijo tudi meni, ne bom nič huda. In lahko rečem, da so kočno začeli popuščati … Preteklo soboto zjutraj sem od Kacota dobila sporočilo »Jutro! Nedeljska terenska akcija v Kočevskem Rogu. Greš Zraven?«. Sem ga po izpitu poklicala, da naj mi pove kaj več in ko je rekel »sem napikal 100 lidarc, ki bi jih šli pogledat …«, si lahko predstavljate moj odziv. Bila sem začudena, kdo pa ne bi bil, navdušena in seveda sem potrdila udeležbo. Ker smo resni jamarji, smo zvečer še video klic opravili, da smo dorekli strategijo in sklenili, da naslednji dan ob 7.30 začnemo.

Strategija.

Zjutraj smo se počasi nabrali, pobudnik akcije je prišel zadnji, ker mu iskanje novih lidarc ni dalo spati. Pa nič zato, v miru smo spili kavo in pojedli krof, je treba pošteno začeti dan! Fantje kot izkušeni jamarji so dorekli še zadnje podrobnosti in razdelili smo se v dve ekipi. V prvi sta bila Klemen in Remih, v drugi pa Kaco, Anže in jaz. Ker na Rogu signal ravno ni doma, nas je Remih še komunikacijsko podprl z voki-tokiji, da bomo lahko na vezi, potem pa smo se čisto zares, vsak v svoj konec in v snežni spremljavi, zagnali na delo.

Pregled objekta.

Najprej smo se odpeljali v konec, kjer smo si ogledali dve točki. Upali smo, da nam bodo že prve koordinate dale veselje, pa je Anže ocenil, da žal temu ne bo tako. Ni pa bilo tako enostavno, je bilo vseeno treba poplezati na dno objekta in dobro pogledati, če bo jama ali ne. Smo se odpravili proti drugi točki, ni bila daleč od prve, nekaj sto metrov. Fanta sta se zagledala in zapodila v globino, jaz pa sem opazovala zunanje kamnito okrasje. Ta objekt je bil bolj milosten, ker mu sedaj lahko rečemo kar jama. Anže jo je izmeril in zrisal, potem pa smo se vrnili proti avtu, ker naslednje delovno območje ni bilo tako blizu. Smo se peljali nekaj minut, kjer smo imeli plan pregledali naslednje štiri obetajoče si točke. Ne tako daleč od delovišča nas je zaustavila nekakšna rampa, ki se nam je vsem zdela nadvse čudna, kakšen sistem ima? Se nismo pustili omejevati, malo smo postokali, da bomo pač že naredili tistih nekaj korakov več in začeli pot. Pa nam rampa vseeno ni dala miru in smo jo poskusili odpreti in je uspelo. Smo se zapeljali še tistih nekaj sto metrov in ponovno izstopili, tokrat med medvedje stopinje in postalo nam je jasno, čemu rampa.

Medvedje sledi.

Dokler nisem prišla v jamarski klub, nisem poznala ljudi, ki bi se bali medvedov, med jamarji pa to pogosto slišim. No, resnici na ljubo, mnogo ljudi ne raziskuje gozdov in lukenj v njem, kot to počnejo jamarji in ti mnogi ljudje tudi še niso imeli bližnjega srečanja z medvedom, kot nekaj članov našega kluba.

Jama, ki obeta.

Previdno smo se odpravili proti prvim koordinatam, ki so omogočile, da smo za nekaj časa popolnoma odmislili medvede. Še ena jama, od katere si veliko obetamo. Ocenili smo, da je jami treba nameniti eno celo akcijo, zato smo jo le še poslikali, zabeležili kot obetavno in se odpravili k naslednji točki. Ta nas je vodila v strm breg, smo že imeli občutek, da smo na alpinistični odpravi. Na vrhu smo ugotovili, da stojimo na robu vrtače, naša točka pa se je nahajala na drugem koncu. Ura je bila že okrog enajste in sneg ni popuščal, zato nam je sneg ponovno vlil nekaj medvedjega strahu. Objekt, ki smo si ga prišli ogledat, je imel vodoraven vhod iz dna vrtače, mi pa smo stali na vrhu tega. Vhod je bil visok, čudovit in med skalami, nekaj metrov pred njim pa so bile stopinje, ki so se sicer pred vhodom nehale, kot da noter ni nihče vstopil. No, Kaco ni bil tako zaupljiv in je posumil, da bi bil lahko brlog. »Kar nekaj snega je že zapadlo, kaj če je zakrilo sledi?« Pa se je vseeno opogumil, da gre on prvi pogledat, a pod pogojem, da ga posujemo na tem mestu, če se mu zgodi konec. Se je Anžetu hudo storilo in kmalu mu je šel podporo nuditi tudi on, nekdo pa je moral vse poslikati in posneti, najprej z vrha (razgled je bil res super), potem pa še z dna. Sta nekaj vej zmetala notri, svetila in vohala, nato pa zaključila, da ni brlog in izkazalo se je, da tudi jama ne. V tistem smo ujeli nekaj mobilnega signala in se slišali z drugo ekipo. Klemen in Remih sta javila, da uspešno premagujeta razmere in si ogledujeta objekte. Napotili smo se nazaj v dolino do avta in od tam na drugo stran ceste, da pregledamo preostali dve točki v tem koncu. V tistem trenutku smo imeli dobro statistiko 2 : 2, dve jami in dva objekta, ki to žal nista, preostala objekta pa sta našo statistiko poslabšala. A tako v jamarstvu očitno je, pravijo fantje.

Je to brlog?

Po zasluženi pavzi smo se odpeljali še malo naprej po cesti in si ogledali še nekaj objektov, žal noben od teh ne obeta, a sedaj vsaj vemo. Pot do naslednjih lidar točk nas je ponovno zanesla na drug konec Roga. V avtu smo občudovali kako sneg naletava in se plast le-tega debeli. Vožnja je postajala vse bolj zabavna. Smo bili že zelo blizu jam, pa je navdušenje nad snegom in sposobnostjo avtomobila Kacota premamila, da se je odločil, da se zapelje vse do potencialne jame. »Avto je super, pa gume tudi, a bi bilo bolje, če bi namesto zimsko-letnih bile le zimske«, je zaključil Kaco, ko je avto obstal. Ni dolgo, kar mi je Šini razlagal svoje prijeme, ko hodi pozimi do Čaganke in kolikokrat je bil primoran, da uporabi štrik in reševalne manevre. Tokrat sem imela možnost to videti. Anže je oznanil, da bi si lahko pomagali z »Bernardom«. Anže in Kaco sta spretno postavila manever, jaz pa sem tistih pet minut izkoristila, da se pogrejem v avtu. Anže je dal znak, jaz sem skočila ven iz avta do štrika, Kaco pa vanj in za volan. Prvi poskus ni bil uspešen. Smo sklenili, da srečo poskusimo z drevesom na drugi strani ceste in prestavili manever. V tistem pa je Kaco še enkrat poskusil svojo srečo in uspel avto izkopati. Če bi imel signal, bi verjetno takoj naročil zimske gume, tako pa jih je verjetno takoj, ko je prišel domov. Zapodili smo se proti točkam. Smo hitro pogledali, kar smo želeli in se ponovno malo zapeljali, na kar smo opazili, da za nami pelje avto, čez trenutek pa spoznali, da sta naša Klemen in Remih. Smo se ustavili čez nekaj sto metrov pri naslednji točki, samo še to smo imeli za pogledati. Vsi smo izstopili iz avtov in Remihu ni bilo jasno, zakaj se mu že cel dan ne javljam na voki-toki. Isto je zanimalo mene, zakaj se on meni ne? Sem mu potisnila voki-toki v roke, ker mene je jama klicala, pa naj on to uredi za čas, ko mi skočimo pogledat. Smo bili hitro nazaj in Remihu je uspelo. Seveda sva takoj preizkusila komunikacijo, par neumnosti sva se zmenila, potem pa smo vsi skupaj dorekli, da je čas, da se spustimo v dolino.

Komunikacija.

Ura je bila že tri, ko smo krenili proti Podturnu, a v križišču pri Cinku je Kaco ugotovi, da tu so pa še štiri koordinate, ki si jih je res želel pogledati. Anže je že bil v akciji in iskal lokacije, jaz pa sem poročala o spremembi plana fantoma za nami. Se ni nihče pritoževal, še vedno je bil dan, mi pa vsi za akcijo! Anže je vsaki ekipi dodelil dve točki in smo speljali vsi v isto smer, kar Remihu očitno ni bilo po godu, pa sem ga hitro pomirila, da se bomo čez nekaj metrov ustavili in šli po svoje. In res, parkirali smo, vzeli opremo in šli na pot. Ponovno smo se zapodili v hrib, ki je bil preraščen z mladimi bukvami, sneg pa je tudi že dodobra skril vse ovire, ki bi jih sicer opazili in se jim ognili, zato smo iskali vsak svojo najboljšo možnost glede na svoje spretnosti. Ponovno smo se znašli na vrhu vrtače in bilo se je potrebno samo malo spustiti navzdol in bili smo že pri prvi točki. So me fantje poučili, da je vrtača dobro mesto za iskanje jam, a nam tokrat ni bilo dano. Kaco se je moral zadovoljiti z najdbo kamrice v velikosti naše male hišice pri Čaganki. Napotili smo se ogledati še zadnji objekt in na poti do tja smo sledili medvedjim sledem in te so bile res sveže, a so na naslednjem križišču skrenile levo, nam pa je navigacija kazala desno. Do tam smo se kar utrudili, a nagrada je bila super, če se le mene vpraša. Mislim pa, da sta bila z izkupičkom zadovoljna tudi Anže in Kaco. Našli smo lepo udornico, na dnu le-te pa še nekaj malega za Kacota in Anžeta za pogledat. Smo bili kar daleč od avta in kar nekaj časa je minilo, od kar smo se razšli, je očitno Klemna in Remiha že malo skrbelo. Žal pa dobre komunikacije nismo mogli vzpostaviti, dokler se nismo konkretno začeli pomikati proti avtu.

Ekipa na koncu dneva.

Spet smo bili vsi zbrani in rekli smo si, da v tem trenutku prav zares zaključimo akcijo, ker sicer bi lahko ostali cel teden na zasneženem Rogu. Čebelarski dom na Podstenicah ima nadstrešek, kjer smo si našli zatočišče, da smo opravili analizo, pojedli in spili, kar nam je še ostalo, pa slikali smo se za našega Zdravca. Za sabo smo imeli uspešen dan, poln prigod, pregledali smo preko 30 objektov in približno 10 od teh obeta. Ocenjujemo, da v kratkem ne prihaja samo pomlad, z njo očitno tudi veliko jamarskega veselja in dela.

Na akciji smo sodelovali: Anže Tomšič, Davor Kacin, Klemen Mihalič, Mitja Remih in Mateja Kopina.