Rudnik v Kalahariju

30.4.2021

V ponedeljek zjutraj smo se pri bivaku pri Čaganki dobili Anži, Žeki in Aleš. Oblekli smo čiste kombinezone in opremo ter vpeli zavore v presušene čagankarske štrike v smeri proti dnu. Do Game Over (-250 m) smo bili hitri, od tu pa se prične drobovje jame. Prvič sem se zarinil v te rove.

Cvelbi brezmadežni pred spustom.

Po treh urah smo prišli do spodnjega bivaka. Razpakirali smo robo iz transportk in pomalicali.

Dobrodošli v bivaku II.

Pavza ni bila dolga. Nabrali smo vse potrebno za na delovišče in zapustili bivak. Najprej smo se dvignili za nekaj metrov, nato pa smo se po breznu spustili nižje. Sledila je serija rovov, eden ožji od drugega. Zadnji je bil ravno prav velik, da lahko dobiš še čelado skozi. Najprej je šel noter Anži, potem jaz in zadnji Žeki. Na sredi je Anži začel razlagati, da naj se pripravim na najožji del Čaganke in da moram na koncu na slepo dvigniti noge navzgor ter se poriniti v neznano.

Anži pred še ne-najožjimi deli.

Anži se počasi prerine in izgine. Zakliče, naj mu sledim. Zaupam mu ter z nogami naprej zlezem noter in pustim, da me Čaganka objame na dimenzije, kjer se ne morem več veliko obračat in migat. Rov je bil še pod naklonom in me je tako brez truda sprejel vase. Začutim skalo in dvignem noge gor, še malo se odrinem z rokami in hop, padem v dvorano. Neverjetno, kaj zna narava naredit. Dvoranica sredi ničesar, skoraj 500 m pod površjem. Za mano se nama pridruži še Žeki, ki je s sabo privlekel 20 literski kanister. Anži pokaže, kje so začeli kopati in kaj je za naredit. Z Žekijem sva začela polniti vreče in jih s štrikom vleč ven.

Žeki pri rudarjenju.

Ta čas je Anži razrezal kanister na pol, ki sva ga z Žekijem pritrdila na vrv in tako z manjšim naporom vlekla material ven.

Anži je poskrbel še za počivališče, da moči niso prehitro pošle.

Material v dvorani se je kopičil, mi pa smo se izmenjavali na pozicijah. Eden je kopal, drugi pomagal nalagat, tretji pa je iz dvorane vlekel material ven in ga stresal ob robovih dvorane. Med akcijo smo opazili občasen prepih v rovu, kar je dober znak za nadaljevanje. Po 75 vrečah, 2 m poglobitve delovišča in 7 urah tlake smo rekli, da smo si zaslužili večerjo. Na delovišču smo pustili opremo in orodje za naslednjo srčno ekipo, ki se bo prebila v nove dele jame.

Vrnitev v bivak je bila bolj naporna kot prej. Transportke smo si navezali drug drugemu za noge v rovu samem. Plazenje po ozkem rovu navzgor je bilo počasno in vroče.

Lačni smo vrgli opremo in kombinezone s sebe ter si pripravili najprej čaj in instant špagete. Mmm, kako so bilo dobri. Verjetno bi bilo vse okusno v tistem trenutku. Sledila je debata o tem in onem, obujanje jamarskih podvigov, filozofske debate, sanje o pivu in čevapih na površju, počitek.

Zaslužen počitek v najboljšem jamskem bivaku.

Budilka je zvonila prehitro. B&B bivak 2 v Čaganki je ponudil luksuzen instant zajtrk, bogat z ogljikovimi hidrati in maščobami. Drug za drugim je vsak obiskal tudi jamski WC z lopatko. Pospravili smo bivak, se oblekli in krenili v ožine proti površju.

Pot navzgor je bila kot da gremo po drugi jami ven. Metre smo pridobivali počasi. Vsake toliko se je kje zataknilo, a smo se znašli brez večjih težav.

Cvelbijevo navdušenje nad premagano ožino.

Končno smo prišli do Game Over. Od tu gre po navadi hitreje. Akustična, stropna rinka, meander, Sedemdesetmetrca in zadnjih nekaj stopenj.

Akustična dvorana.

V Netopirjevi dvorani sem že zavohal svež zrak. Z vrha vhodnega brezna Anži zakliče: »Dež pada.« Plezam naprej in že ga začutim na koži. Pokukam ven. Kljub megli in dežju sem bil vesel, da spet vidim zelene mahove na belih skalah in da je akcija uspešno in varno zaključena. Ne še čisto. Fotka ekipe, čevapi in pivo zaključijo akcijo.