Ko Pihalnik postane sistem Pihalnika

24.4.2021

V pretekli novički smo obljubili nadaljevanje novih odkritij v Pihalniku. Ker obljuba dela dolg, smo se kmalu po odkritju nove dvorane odpravili na iskanje zgornjega vhoda v sistem Pihalnika. S primerjavo meritev novih delov jame in Borivojevih meritev izpred štirih desetletij smo lahko v grobem postavili jamo v prostor. Na podlagi teh podatkov smo ugotovili, da je višinska razlika od kamina v stropu nove dvorane do površja med 20 in 30 metri. Določili smo tudi grobo lokacijo na površju. Nato smo se v nedeljo popoldne Petra, Mateja in Klemen odpravili na terensko akcijo s ciljem najti zgornji vhod v dihalnik. Razdelili smo si teren in že po nekaj prehojenih metrih sem v useku gozdne vlake opazil dve manjši luknji. Z roko sem preveril premikanje zraka in kmalu mi je bilo jasno, da smo našli drugi vhod v Pihalnik. Vprašanje je bilo samo, koliko truda bo potrebnega za kopanje.

Začetno stanje dihalnika pred izvedenimi gradbenimi deli.

Ker je bila ura še zelo zgodnja, smo se odločili, da kar takoj začnemo s kopanjem. Po nekaj telefonskih klicih smo uspeli zbrati potrebno opremo za kopanje. Pridružila sta se nam še Črt in Kaco in fantje smo poprijeli za težaško delo. Vendar dekleti nista stali ob strani in sta nam hitro vzeli delo iz rok. Mateja je divje kopala in razbijala z lomilko, Petra pa je iz čedalje globlje jame valila velike skale. Delo je potekalo tekoče in pred jamo se je kup zemlje in skal čedalje bolj večal. Ko je Zdravko prišel v nadzor, skoraj ni mogel verjeti, da smo vse to skopali na roke. Končno se je nekje med kamni prikazala majhna luknjica, skozi katero je kamen padel okoli 10 m globoko. To nam je dalo novega zagona in do mraka smo razširili dovolj velik prehod za spust v brezno. Obiskal nas je tudi Andrej H., ki je bil eden izmed prvih raziskovalcev Pihalnika in bil navdušen nad odkritjem. Mateja in Klemen sva se spustila v brezno, ki se je po 15 metrih globine nadaljevalo za ožino. Zaradi pozne ure smo nadaljevanje prestavili na naslednjo akcijo.

V slogi je moč.

Izkopali smo kakšen dober kubični meter in pol materiala.

Prehod v vhodno 15 m globoko brezence.

Že v sredo smo se neučakani dogovorili za akcijo širjenja. Zjutraj sva Petra in Klemen začela s širjenjem, Šini se nama je pridružil malo kasneje. Kmalu smo razširili prehod v krajši meander, na koncu katerega je bila nova ožina. Tudi ta se je hitro vdala pod odločnimi udarci macole in ostalega orodja za širjenje. Za ožino nas je čakala nagrada za trdo delo – črna luknja, skozi katero je kamen padal 20 m globoko. Spustil sem se nekaj metrov globoko in se prepričal, da smo povezali zgornji vhod z novo dvorano v Pihalniku. Za širše slovensko jamarstvo dokaj nepomemben dosežek, na nivoju našega kluba pa zanimiv zaključek več kot desetletnega dela.

Zadovoljstvo po potrjeni povezavi med zgornjim vhodom in novo dvorano v Pihalniku.

Damijan je še dodatno razširil zgornji vhod.

V soboto zjutraj se nas je pri zgornjem vhodu v Pihalnik zbralo kar nekaj navdušenih članov kluba. V načrtu smo imeli prvo prečenje sistema Pihalnika – skozi zgornji vhod smo se spustili 150 m globoko in nato splezali 100 m visoko in izstopili skozi jašek na cesti. Prečenja smo se udeležili Anže, Andrej G., Petra, Ana, Kaco, Aleš, Damijan, Jure in Klemen. Jure je že po prvih nekaj metrih jame izjavil, da ne ve, ali si je tega zares želel. Jama je namreč v novih delih precej blatna. Zaradi vsega blata in razgibanosti je premikanje po jami precej zahtevno in terja precej zbranosti. Kljub vsemu smo se uspešno prebili skozi nove dele jame in se spustili do najgloblje točke jame na 148 m. Od tam je sledil še vzpon na površje po znanih delih do jaška. Klemen je sproti še meril in risal celo jamo.

Spust skozi strop nove dvorane.

Mateja se je spustila do nove dvorane in stikala za možnimi nadaljevanji ter nato pomagala zunanji ekipi (Zdravko, Črt, Maxinne in Tjaša) pri pripravi piknika. Na koncu smo vsi blatni in utrujeni, nekateri tudi malo razbiti, obsedeli ob ognju in uživali v dobrotah z žara. Obiskali so nas tudi Marko, Tomaž z družino, Andrej H. z ženo in Mitja z otroki.

Zunanja ekipa je ob ustreznem nadzoru pridno pripravljala kurjavo za žar.

Iz jame smo pogledali navdušeni, blatni, …

… utrujeni in razbiti.

Zadnja odkritja v pihalniku lahko povežemo s kar nekaj znanimi slovenskimi nauki – »Tudi slepa kura zrno najde.«, »Sreča spremlja hrabre.« in »Brez muje se še čevelj ne obuje.«. Pihalnik po novem meri v globino 148 metrov, v dolžino pa 510 metrov.

Nov načrt Pihalnika (iztegnjeni profil) avtorja Klemna Miheliča.

Načrt v polni resoluciji.

Na akciji smo sodelovali: Tjaša Božič, Črt Bučar, Zdravko Bučar, Aleš Cvelbar, Andrej Gašperič, Tomaž Grdin, Ana Heij, Maxinne Hodnik, Andrej Hudoklin, Davor Kacin, Mateja Kopina, Marko Pršina, Mitja, Jaša in Žiga Remih, Petra Saje, Damijan Šinigoj, Anže Tomšič, Jure Tičar (JK Brežice) in Klemen Mihalič.