Jamarski tečaj 2021 - od stropa do tal in nazaj

15.6.2021

Preteklo nedeljo, 13. junija 2021, smo obiskali Stropnico – jamo, v katero z ene strani vodi prostorno brezno, globoko 30 m. Na dnu je ogromna dvorana z malim kaminom in še enim vhodom, ki pa je dovolj položen, da po njem lahko vkorakaš v jamo peš. Ker se jamarjem očitno hoja upira, smo se v jamo podali skozi brezno, tako da smo trenirali svoje plezalne sposobnosti in dobili občutek, kako je dejansko plezati po jami in ne le po steni.

Pot se mi je zdela krasna za nekoga, ki je šele pred tednom dni prvič spoznal vrvi – čista in ravna stena s previsom na dnu, skala pa tako trda kot jaz, ko sem se prvič spustil v brezno. Tako da se nisem sekiral, da bi se kaj odkrušilo (ampak previdnost ni nikoli odveč).

Inštruktor Klemen poučuje tečajnike.

Še vedno nisem bil popolnoma sproščen na vrveh. Vedno sem se zanašal le na svoje roke, kar pa je težko, kadar plezaš po ravni, spolzki steni. Tako sem se na pobudo inštruktorja osredotočil na to, da me bo oprema držala ne glede na vse. Zato sem resno zagrabil za vrvno zavoro, nadel resen obraz in se z resno polnimi hlačami spustil v brezno. Ko sem obvisel v dvorani sem se na vrvi parkrat še obrnil na glavo, kar se je izkazal kot dober način da res »postaneš eno s štrikom«. Pa saj je logično – kadar ti srce pade v hlače se preprosto obrneš na glavo, pa bo padlo nazaj na svoje mesto.

Ups, globoko je tole!

Stropnica je za trening vrvne tehnike odlična jama.

Nato pa je bilo treba iz jame priti še ven. Tako sem se po drugi vrvi spravil navzgor. Naučil sem se lažje plezalne tehnike, kjer vrv, po kateri plezaš, z eno ali dvema nogama poskušaš zadržati pod sabo, tako da lažje teče skozi prsno prižemo. Na ta način sem kar drvel po steni navzgor. No, tako se mi je vsaj zdelo, dokler nisem videl inštruktorjev kako švigajo mimo mene in skačejo z vrvi na vrv kot opice.

Naučil sem se tudi kaj storiti, kadar imamo sredi vrvi vozel (na primer kadar je vrv poškodovana in jo zavarujemo). Torej kako splezati mimo vozla tako kadar se spuščamo, kot kadar se dvigujemo po vrvi.

S plezanjem smo zaključili in pospravili vse vrvi. Nahajali pa smo se blizu Čaganke, tako da bi bil kriminal, če je ne bi šli še na hitro pogledat. Dan smo zaključili pred jamarskim bivakom in kot se spodobi - z žarom. Ko sem se slinil nad čevapčiči, sem se ustrašil, da ne bi vonj slučajno privabil kakšnega medveda, pa sem opazil na klopci nekakšne veganske pleskavice in pomislil, da so tam verjetno z namenom, da medvede odganjajo. Čevapčiči pa so bili odlični. No evo – pa imam še en razlog, da se veselim nadaljevanja tečaja.

Zaključek, kot se spodobi.

Robert Kobe

Fotografije Marko Majhen