Jojkinovac 2015

6.11.2015

Skoraj vsakega jamarja ženejo neraziskane in globoke jame. Jojkinovac je dolgo skrit v Bosni končno dočakal akcijo. Nazadnje so bili člani JKNM v njem pred 26 leti. S svojimi 460 m globine se ob bok postavlja Čaganki in je s tem še toliko bolj zanimiv. Od stare garde je na akcijo uspelo priti le Mihi, ostale je pokopala jesenska gripa ali kaj podobnega, tako smo odrinili le četica petih. Ko gredo Janezi v Bosno, so temu tudi primerno sprejeti. V lokalni gostilni smo si s kolegi iz Bosne dolgo v noč pripovedovali razne dogodivščine in posledično pred jamo prišli ob treh ponoči. Šotori, bla bla bla, he he he, in ura je bila pet, ko smo zaspali. Zjutraj nas je prebudilo toplo sonce, ob pol enajstih seveda.

Bazni tabor.

Miha Rukše pri vklesanem napisu JKNM iz leta 1988.

Po načrtu jama daje vtis globoke, a razmeroma enostavne jame. Hitro dol, opremimo, pofotkamo in nazaj gor. Tak je bil plan. A se je že takoj po fascinantnem 90 metrskem vhodnem breznu videlo, da temu ne bo tako.  Aco, Joda in Šini so šli naprej, da opremijo še neopremljene spodnje dele jame, Jasna, Miha, Tico in jaz pa smo bili foto ekipa. Jamo je na novo opremil Aco iz kluba Ponir in lahko dobi vse pohvale za to. Prečnice in ostali manevri so dobro opremljeni, da je prehod skozi jamo zaradi nevarnih melišč varen. Dno drugega brezna, približno na -180 m, se zaključi z lepim okrasjem. Sledila je foto akcija.

Drugo brezno, v vertikali je videti dva jamarja.

Sigasto okrasje na dnu drugega brezna na okoli -180 m.

Jama se nadaljuje skozi ozek in zelo blaten prehod v ogromno, aktivno dvorano. Opremljena je z velikim številom pritrdišč, a je spust kljub večjemu številu jamarjev tekoč. Skoraj na vsakem nivoju je jezerce. Da je jama po načrtu dajala občutek enostavnosti, pove tudi dejstvo, da smo bili s Šinijem prvič v jami brez kave. Šini je namreč ni vzel, misleč, da bomo takoj zunaj. Napaka, je priznal. Jama se ne da. Ustavilo se je v meandru na ocenjeni globini -360 metrov. Zmanjkalo je namreč opremljevalnih ploščic. Mihove izkušnje so podale predlog: jama ne bo nikamor šla, bomo nadaljevali naslednjič.

Jezero v meandru na okoli -360 m.

Priprava sidrišča v meandru na okoli -360 m.

Jasna, Tico in Šini so odrinili pred ostalimi, da so zakurili ogenj in pripravili večerjo izpod peke. Po dvanajstih urah, ob treh ponoči, sem tudi sam zagledal temo zunanjosti. Ogenj, topel obrok, zvezdno nebo, čist bosanski zrak, vse lepote narave, a zanimala me je le spalka.  Najbolj vztrajen Šini je budno počakal še kolega, ki sta priplezala ob petih zjutraj. A sta kasneje povedala, da sta v jami spala. Privoščila sta si petnajstminutni power nap. In se čudila, kako se človek lahko tako dobro odpočije s kratkim dremežem. Šele kasneje sta ugotovila, da sta spala dve uri, ne vedoč, da jih zunaj čaka prestrašen in utrujen Šini. Zajtrk je bil leden, saj so zmrznile vse dobrote, od kruha, paštet in mleka za kavo.  A je ledeno meglo kmalu razkadilo sonce in odrinili smo v dolino. Seveda brez številnih obiskov starih kolegov, mimo katerih smo se peljali, ne gre. Nazadnje nas je še toplo pogostil Vlado, na čigaršnji zemlji leži jama Okruglica. Otroci in žena so nas pogostili s toplo večerjo, sladicami, kavami in rakijicami, da smo se domov odpravili šele po trdi temi. 

Selfi.

Jojkinovac pa se še vedno ponuja in čaka nove izzive … Za tiste, ki pa o tej veličastni jami želite izvedeti nekaj malega več, pa si preberite prispevek o jamah na planini Grmeč, ki ga je za Dolenjski kras 3 (1992) napisal Zdravko Bučar.

Udeleženci: Tomaž Grdin, Jasna Šinigoj, Mihael Rukše, Matija Gašperšič, Damijan Šinigoj (vsi JKNM), Aleksandar Pegan (Ponir, Banjaluka), Jovan David Joda (Penjački klub As, Srbija)

Tomaž Grdin