Odvodnica [2]

4.4.2015

Sledimo vodi na poti v neznano. Stopnja za stopnjo, skok za skokom. Ista ekipa, kot že mnogokrat, podobno razpoloženje. Jama nas spušča vse globlje in globlje. Vsake toliko se razširi in naslednji hip zopet zoži. Skale so zlizane, kar priča o moči vode. Govorimo malo, pa še to nič pretirano globokoumnega. V napetem pričakovanju, kaj bo za naslednjim ovinkom, počasi grizemo navzdol. Meander, nova stopnja, meander… Kar nekoliko ponavljajoče. Stopnje so kratke, tako da nekatere prosto splezamo. Gibi postanejo avtomatizirani. Sem ter tja prečimo plitve kotanje z ujeto vodo. Le-te v večni temi delujejo mirno in spokojno. V nekem momentu se rov toliko zoži, da le stežka napredujemo. Takrat enoličnost gibov nekoliko popusti.

Pred vstopom v ozko pasažo, ...

... ki se takoj prevesi v prostorno brezno

Skratka, tako nekako zgleda potopis začetnih delov jame, ki navdušuje in katere tvorci zgodbe smo Boro, Šini in podpisani. Na zadnji akciji je zmanjkalo vrvi, zato sva se s Šinijem v torek, dne 31. marca, vrnila z novim kompletom. V jami je ponovno teklo, kot že dolgo ne, tako da je bila akcija kar naenkrat pod vprašajem. Vseeno sem opremil prehod v novo vertikalo, kjer pa sem imel nemalo težav. Vsepovsod pršenje vode in nenazadnje tolmun vode pod nogami, izginjajoč v temi. Izogibajoč se pršcu, kolikor je bilo mogoče, sva se spustila kakih 17 m nižje. Prvotno navdušenje je hitro splahnelo, kajti kazalo je, da od tu naprej ne bo več šlo. Jama se je sicer nadaljevala, a je bilo vse skupaj obupno ozko. Rešitev se je nahajala nekaj metrov višje v obliki bypassa, kjer se mi je uspelo zriniti skozi zasigano ožino na drugo stran meandra, v od vode popolnoma sprano dvorano. Od tu se potem ni bilo težko spustiti nadaljnjih 10 m v novo prostorno brezno. Vrvi je zopet zmanjkalo in nadaljeval sem prosto po nekakšnih zasiganih toboganih. Ker naklon ni presegel 60°, je bilo to izvedljivo. Po prib. 15 m strmega spusta ponovno zelo ozek, nekoliko spuščajoč meander in navidezen konec jame.

Meander, stopnja, meander ...

Popolnoma sprane stene.

Res je slabo kazalo, a le po nekaj udarcih z macolo je meander presenetljivo postal prehoden. Zrinil sem se nekaj metrov in obstal nad praznino. Vrgel sem dva ali tri kamne, ki so bili pri roki in ocenil, da gre vsaj še 30 m navzdol. Glede na to, da sem bil na okoli 100 m globine, je bila torej ta magična meja po šestih letih suše ne samo dosežena, ampak krepko presežena. Zadovoljna nad dejstvom, da je dosežen nov mejnik in da jama šiba, sva okoli 19. ure s Šinijem zaključila, počasi obrnila proti površju in uspeh proslavila v najboljši bistriški gostilni.

Srečko Vidic