Čaganka – srbski obisk

24.7.2015

S Ticotom sva v petek, 17. julija popoldne pri Čaganki postavila tavelik šotor, okoli enajstih zvečer zakurila in kakšno uro čebulo pražila, nekaj čez polnoč dvanajst konzerv golaža v kotel stresla, ga malo s Tomovim cvičkom zalila ter ob pol dveh zjutraj umaknila z ognja in pohitela proti Kanižarici. Kjer sva počakala konvoj iz Srbije in 12 članov srbske GSS (Služba gorskega reševanja) spremila proti Čaganki. Razen Aleksa so bili vsi in vse bolj mladički, rojeni že po Jugoslaviji in mi je bilo malo nerodno, ko sem jih po 500 kilometrih hrvaške avtoceste vodil po slovenskem makadamu, bogsigavedi, kaj so si mislili, a jih je golaž ob dveh zjutraj odobrovoljil, pivo z drugačnimi črkami na pločevinkah pa še bolj in smo skoraj do petih zjutraj modrovali ob ognju. Nekaj jih je potem spalo na podstrešju bivaka, čeprav je bilo v šotoru bolj hladno, očitno so moje zgodbe o slovenskih medvedih padle na plodna tla!

Ob pol devetih zjutraj nas je vročina nagnala iz spalnih vreč in smo ob kavah in zajtrku počakali Mihaela, Grdina in Bojana Jereba. Okoli enajstih smo se razdelili v dve skupini in se odpravili v dve jami. Gorski reševalci z več jamarskih izkušenj z Jerebom, Ticotom in mano v Čaganko, dekleta in nekaj jamarsko manj utrjenih možakov pa z Mihatom in Grdinom v Kaščico. Smo si na dvestotih metrih ogledali Game over, potem pa v bivaku spili kavo, kot presenečenje je pa Tico iz transportke privlekel dve banjici sladoleda. Pa ni bil sladoled v njem temveč dva pekača Lenkinega štrudla, ki ga je spekla prav za to priložnost že ob šestih zjutraj! In itak da smo ga zlistili, kot da že štirinajst dni ne bi nič jedli. Potem sta eno četico Tico in Jereb proti izhodu odpeljala, da se ne bi preveč gužvali in čakali, so pa štirje z mano še v Južni rov odšli pokukat, kjer nadaljevanje kopljemo.

Skupinska pred odhodom v jamo.

V Kaščici.

Štrudl v bivaku na 200 metrih v Čaganki.

Malo pred izhodom smo se ujeli, ob sedmih zvečer pa že družno iz vseh por pospešeno zlivali vodo iz sebe, čeprav je tahujši vročinski pekel menda že minil. Smo se umili in preoblekli, v tistem se je pa še druga skupina vrnila v bazo in so potem ob pivih in Tomovem cvičku debatirali, katera jama je bila lepša in boljša. Obiskovalci Čaganke so bili fascinirani nad prostornostjo našega najglobljega brezna in trije od njih so si obljubili, da bodo celo leto trenirali, da bodo še na dno skočili pokukati. Predvsem obiskovalke Kaščice pa so bile navdušene nad kapniškim okrasjem, malce pa tudi nad galantnostjo slovenskih jamarjev, ki so podstavili svoja telesa, da so lahko suhe prišle prek jezerca … Je vsakdo torej za svojo jamo navijal in čeprav je bila debata kar vroča, se je vsaj ozračje malce shladilo, da se je vsaj dihati dalo, dokler tudi Grdin ni presenečenja iz rokava privlekel – da nam bo pripravil posladek izpod peke. Smo se vsi razveselili, ker to je menda nadvse okusno, dokler človek ni začel pripravljati žerjavice, ki jo za tovrstno peko potrebuješ en kamion. Je zakuril kres, ki bi lahko s prvomajskimi tekmoval, da smo morali stati 50 m proč od ognja, plus Tico, ki je večerjo v kotlu cmaril, prebranec s klobaso, se je moral zaviti v alufolijo, da je lahko sploh tu in tam malo premešal. So prebranec in kuharja prav vsi hvalili (čeprav sem jaz konzerve kupil!), lakota in utrujenost sta res najboljša kuharja, ampak pohvale za Grdinovo specialiteto so bile pa res še bolj iskrene! Vmes je pa tudi žerjavica malo popustila, da smo lahko še nekaj spili in malo pomodrovali in se je spet skoraj danilo, ko smo se v perje spravili.

Iz Čaganke.

Krst za doseženo novo globino.

Hrano so gostje tudi pohvalili.

Nekaj čez šesto uro zjutraj so gostje iz Srbije odhiteli proti hrvaškemu morju, s Ticotom sva pa malo kasneje počasi pospravila in se v največji pripeki odpeljala proti domu …

Srbi jamarske in gorske reševalne službe nimajo ločene, pa še globokih jam nimajo, kar se jim morda malce pozna pri jamarski kondiciji, kaj preveč pa niti ne. Eden od gostov je recimo gorski ultramaratonec, pa tudi vsi ostali so vrhunski športniki. Čaganka in Kaščica sta jih navdušili, pa naše gostoljubje tudi, menda so samo zato namerno pozabili nekaj stvari, da se bodo spet lahko vrnili … Pa seveda smo tudi Dolenjski jamarji dobili vabilo, naj jih obiščemo, da nam razkažejo, po kakšnih luknjah pa oni rijejo in vabilu se bomo zagotovo kmalu odzvali.

Udeleženci: 12 pripadnikov srbske GSS, Damijan Šinigoj, Mihael Rukše, Tomaž Grdin, Matija Gašperšič (JKNM) in Bojan Jereb (JD Gorenja vas).

Fotografije: Tomaž Grdin, Damijan Šinigoj, Mihael Rukše.

Damijan Šinigoj