Kanin 2015 - avgustovski tabor

17.8.2015

Letošnje priprave na Kanin 2015 so se intenzivno začele že tam nekje konec marca 2015. Aktivnosti so bile predvsem povezane z organizacijo helikopterskega prevoza in pa seveda z odobritvijo UO JKNM, nakup potrebne in dotrajane opreme ter prehrane za lažjo izvedbo raziskovanja. Tako nam je helikopter v začetku junija do bivaka pripeljal okrog 120 kg opreme, katero sta pomagala razložiti Maj in Mihael Rukše. V bivak je bila dostavljena nova ponjava, nekaj lahke gradbene mehanizacije (LGM), gradbena pena, ki (lahko) nadomešča armaflekse, 100m vrvi …. In bencin za polnjenje akumulatorjev v zvezinem bivaku.

Konec maja oziroma v začetku junija je bil dorečen tudi datum in sicer: tabor na Kaninu se bo odvijal od 1. do 8. avgusta 2015. In tako se je tudi zgodilo. Samo dogajanje pa je v nadaljevanju, opisano po posameznih dnevih.

Sobota, 1.8.2015

Glede na različne obveznosti in dogovore smo se udeleženci na Kanin odpravili v dveh različnih intervalih. Tako sva z Anžetom dom zapustila ob štirih zjutraj, najina želja je bila čim prej priti do bivaka in se po aklimatizaciji ta dan spustiti še v NM 200 oziroma bolj znano v Kremenčka. Andrej in Mihael pa sta zaradi družinskih obveznosti krenila za nama z enourno razliko in po namestitvi družin želela prav tako čim prej priti do bivaka in pričeti z urejanem le-tega.

Lažji nahrbtniki (malo okrog 25 kg) so nam letos omogočili, da sva do bivaka porabila le tri ure, verjetno bi prišla še malo hitreje, če ne bi spotoma naletela na jamarja Mrška, ki je tovoril del opreme za jamo Vstala Primorska, tam nekje nad Starim Skalarjem, ki je plod Bratosa, Remškarja in Reharja.

Anže z novim »ruzakom«. Foto: Jože Tomšič.

Tako sva se v Kremenčka spustila okrog dvanajste ure (na vhodu je zelo močno pihalo ven, kar je značilno za to jamo), na trenutno raziskanem dnu sva spoznala, da čvekanje ne prinese zmerom dobre stvari, kajti pozabila sva opremljevalno, v kateri je bila potrebna oprema za preboj ožine v meandru na 87 m globine. In tako se zgodi Anžetova volja in se odpravi po opremo. Še dobro se nisem obrnil, se je že vrnil. Za meander sva potrebovala dobro uro in že sva se spuščala v nove dele, stopničasto brezno, prehoden vertikalni meander, dvometrska stopnja, ki se konča z »dvema« možnima nadaljevanjema, vertikalni mokri rov in pa horizontalni rov, po dnu prodniki, pomešani s suho zemljo. Ker sva nekako ocenila, da je vertikalni rov perspektivnejši in čutiti je bil tudi prepih, sva se nekje odločila, da širjenje izvedeva v njem. To sva nekje počela do šestih zvečer, ko nama je ušla špica skozi ozko luknjo. Ni kej, čas za površje.

Anže in špica še skupaj. Foto: Jože Tomšič.

Andrej in Mihael sta v tabor prispela okrog trinajste ure. Ne smem pozabiti, da se je letos tabora udeležil tudi pes od Andreja, Nuk, ki je v nadaljevanju branil svižčev dom in to dobesedno. Pričela sta z urejanjem bivaka. Ko sva z Anžetom prispela iz jame, je bila uspešno nameščena »tanova« ponjava. Sledil je obvezen čvek, pa tudi lakota je preganjala. Nadaljevali z urejanjem, čez ene dve uri pa smo Anžeta določili, da gre polniti akumulator, kar za njega niti ni tako slabo izpadlo, saj je bil počaščen s pravimi čevapčiči. Vrnil se je okrog desetih ponoči, tam nekje je tudi pričelo deževati in to nas je spremljalo vse do jutra.

Urejanje bivaka. Foto: Mihael Rukše.

Nedelja, 2.8.2015

Dež, dež, dež, … In kaj početi v takem vremenu? In tako smo počeli, smo se šli ročnih spretnosti, preurejali bivak, v času, ko pa ni deževalo, smo pa prostovoljno igrali monopoli, ki se mu reče »Goli otok«. Smo se lotil z LGM ene dve kubični skali razbiti in urediti prostor za pristanek helikopterja (za ta velikega, Gazelo), skratka, kamen smo premetavali iz ene škraplje v drugo, ker so se sproti spreminjale lokacije pristajališča. Da pa nam ne bi bilo vmes dolgčas, ko smo kocko zmetali, smo pa še en prostor za šotor splanirali. Tako nam je v duhu dobrega starega socializma minil še en dan, ki se je zaključil z bojnim posvetom za naslednji dan, ob soju sveče. … in jutri dobimo obiske.

Urejanje pristajališča in šotorišča. Foto: Anže Tomšič.

Ponedeljek, 3.8.2015

Prebudimo se v lep sončen dan. Glede na predvidene obiske je bil dogovor, da greva v Kremenčka samo midva z Anžetom. V jami se je poznalo, da je dan prej deževalo, tam nekje do 85 m je kar pralo. Važno je, da je bilo na gradbišču suho. Na njem sva vztrajala nekje do enajste ure, ko je zmanjkalo energije v akumulatorju (opomba: zvezin agregat se je nekaj pokvaril, polnjenje akumulatorja je bilo cel tabor oteženo). Da ne bi bila prehitro zunaj, sva si ogledala še en meander na 75 m, kjer je tudi še velik vprašaj. Nekje ob dvanajstih sva bila zunaj. Anže se ni dolgo zadrževal in je odhitel naproti Urški, katera je z družino Gašperič in Rukše, prišla za dva dni držat moralo. Še dobro, da je odhitel naproti, saj je ekspedicija malo zašla iz poti. Oskrbeli so nas s svežimi dobrotami, predvsem kruhom.

Gostje so prišli. Foto: Anže Tomšič.

Andrej in Mihael pa sta šla pogledati dve jami v Veliki Dol, sem ju prejšnji dan pogledal oziroma »našel«. Gre za brezno pod oznako B 12, registrirano s strani DZRJL in brezno globine 30 m, katero pa moramo preveriti, ali gre za novo jamo ali pa za B 50. Popoldanski čas pa je bil namenjen druženju, odhodu dela družin v dolini in obisku zvezinega tabora, predvsem tudi z namenom dogovora o možnem sodelovanju v Kremenčku v naslednjih dneh. Večer je minil v prijetni debati, zaspali s plani za naslednji dan.

Torek, 4.8.2015

Spet se je začel en krasen lep dan. Tokrat sva z Anžetom v jamo odrinila že malo čez šesto uro, to je bil za njega zadnji dan na taboru. Nadaljevala sva s širjenjem rova, delo je bilo »sizifovo«, kamnina ni popuščala, prepiha ni bilo. Začutila sva močan prepih v majhni (za pest veliki) luknji, ki se je nekako nahajala na sredini med obema že opisanima nadaljevanima. Okrog enajste ure jo Anže mahne na površje, sam pa vztrajam do prihoda Andreja in Mihaela, naredimo kratko primopredajo, predvsem glede prepiha in možnosti, kar v nadaljevanju privede do spremembe točke širjenja. Tako je druga ekipa pričela odpirati to manjšo luknjo. Po debati pozno popoldan so padali komentarji: »vse skupaj nič«, »zajebano je, pa kakorkoli že obrneš«, skratka »nič od pametnega nadaljevanja, kljub močnemu prepihu«. Malo nas je vse skupaj zagrenilo, še dobro, da smo morali v zveznega polniti. Težave z agregatom se nadaljujejo, polnjenje je pod velikim ?, razveseli nas le prijazno povabilo s strani Božota (hvala ti) na tenstan krompir, eni s špehom, eni s tuno. Debata se zavleče pozno v noč, do bivaka smo skoraj tipali.

Druženje ob tenstanem krompirju. Foto: Mihael Rukše.

Ob polnoči nas je prebudilo grmenje in bliskanje, pripravljala se je nevihta, ponjava je plapolala, pričelo je močno deževati. Ker pa je bil z nami pogumni Andrej (nič nas ni strah, če so …), sva z Mihaelom samo malo noge pokrčila in mirno spala do jutra.

Sreda, 5.8.2015

Sveže jutro, poberemo vodo, ki se je zadrževala na ponjavi, opravimo jutranje rituale in se dogovorimo, kaj in kako. Skratka, celoten tabor je mineval, minil v dogovorih, organizirano. Na današnjem meniju je bil ponovno Kremenček. Z Andrejem sva bila prva ekipa, nadaljevala sva z širjenjem na novem delovišču (D´´), uspela sva razširiti do zmožnosti rinjenja v rov in videla, da se nadaljuje v »živi jebi«, iz katere pa močno piha. Nekje do druge popoldan sva vztrajala, ko sta naju prišla zamenjati Mihael in Matjaž Božič (DZRJ Simon Robič, Domžale), ki sta pozno popoldne po povratku iz jame prišla z zelo pozitivnimi mislimi in povedala, da se splača širiti. Pri spustu v jamo je Mihael v breznu pod Aninim prehodom našel aragonite, brezno se preimenuje v »Aragonitno brezno«. Sledilo je obvezno polnjenje v zvezinem, ki je trajalo skoraj tri ure, smo zbrskali v našem taboru še 10 l starega bencina. Sledil je obvezni večerni posvet, analiziranje dneva ….

Aragonit. Foto: Mihael Rukše.

Četrtek, 6.8.2015

Spet lepo jutro, Andrej ga je ovekovečil tam nekje ob petih zjutraj, spet Kremenček. Aha, danes nas pride preveriti sam predsednik kluba, smo bivak pospravili. In že z Andrejem, kot prva ekipa hitiva v Kremenčka. Na delovišču ponovno močno piha, se zrineva, vidiva dvometrsko ozko nadaljevanje. Ob dvanajstih sva zunaj. V taboru sta že Zdravko in Črt, ki sta s seboj prinesla tudi nove zaloge bencina. Za kosilo špageti na dva načina, druga ekipa v sestavi Mihaela in Branimira Janković – Bane (klub ASAK iz Srbije) odide v Kremenčka.

Mihael in Bane iz Kremenčka. Foto: Mihael Rukše.

Zdravko in Črt odideta do bivaka DZRJL, z Andrejem pa imava popoldan prosto po Prešernu. Obiščeva vhodni del NM 7 (-140 m pa še malo, pred leti ena bolj obetavnih in ne lahkih jam), še dva druga brezna in smo že vsi skupaj na kupu. Bane je bil nad jamo navdušen. Ponovno je sledilo polnjenje akumulatorjev (spet jest), pridružita se mi še Zdravko in Črt. Vzdušje v zvezinem supersko, moštvo kar številčno. Izmenjamo informacije in tako nekje po dobrih treh urah smo ponovno zbrani v svižčevem domu. Kmalu štirje švasajo, sam pa bulim v noč, se mi pozna, da sem spil kavo v zvezinem (hvala Mršek).

Andrej v NM7. Foto Jože Tomšič.

Petek, 7.8.2015

Ponovno sonce v vsej svoji lepoti. Današnji plani se kaj dosti ne razlikujejo od predhodnih. Kremenček, tokrat zadnjič v tem tednu, . Zdravko in Črt sta si glede na to, da odhajata v dolino, zadala obisk Visokega Kanina, na pot sta krenila istočasno, kot midva z Andrejem v jamo. Da ne bi bila prehitro odzunaj, sva za današnji dan imela v planu preplezati še del kamina in to je bil najin prvi plan. Tako sva raziskala preko 13 m novih delov, potem pa nama je na srečo ali žalost zmanjkalo vrvi, laser je nameril najmanj toliko možnosti še. V nadaljevanju sva udrihala po rovu, ki je zdaj dobil že take dimenzije, da si lahko škorenj sezuješ in kamenje iz njega spraviš, to pa je nekaj. Gradbišče oziroma novi prehod preimenujemo v »Svet križ božji« in se iz njega odpraviva po prihodu Mihaela in Matjaža. Na tokratni akciji se je kamenje kar lepo vdajalo in s temi občutki sva pospremila tudi drugo ekipo, ki je bila tako uspešna, da je lahko po končanem garanju pogledala izza »ovinka« in glej ga zlomka, meander, ne moreš verjeti. Sej bo, kmalu, kmalu.

Zdravko in Črt sta tabor zapustila okrog štirih popoldan, smo jih za vsak slučaj še malo natovorili. Z Andrejem sva nato pričela z urejanjem in popisom opreme, prehrane, da lahko jutri odrinemo čim prej v dolino. To sva počela nekje do osme ure, vmes sta se iz jame vrnila Mihael in Matjaž, vendar Mihael ni zdržal dolgo na svetlem in je odšel v jamo fotografirati aragonit. Matjaž pa je še malo po meditiral v najini bližini. Dan se je počasi prevesil v noč, del ekipe je hitro zmanjkalo, del pa je čvekal pozno proti polnoči, kot je že kar v navadi za zadnji večer.

Jutranji pozdrav soncu. Foto: Andrej Gašperič.

Sobota, 8.8.2015

Zgodnje jutranje vstajanje, vse z namenom, da se bivak čim prej pospravi in odide v dolino. Tako nam je uspelo malo pred deveto napraviti skupinski posnetek in nato smo jo urno mahnili proti Bovcu.

Skupinska pred odhodom v dolino. Foto: Mihael Rukše.

Do obračališča smo potrebovali dobri dve uri, spotoma smo pri Staremu Skalarju pozdravili še jamarje iz Poljske, ki pa so bili tokrat bolj skopi z odzivom. Kaj čmo, mogoče je bila za njih to še zgodnja ura. Na obračališču nas je pričakala Andrejeva žena Renata in to z dvema vrstama štrudlja, mljask, to je bila pa obljuba, na katero se je splačalo počakati. Se je pa Andrej domenil tudi, da smo se v Bovcu lahko stuširali, takega razkošja pa še ne. Ampak, v Bovcu pa kot v kotlu, soparno, vroče, nas je kar mikalo, da se vrnemo nazaj. Malo turobnega vremena je pregnal dogodek, »čomparska noč«, ki se je odvijala, sam sem si jo z veseljem ogledal, obe družini pa sta šli, vsaj poizkušali sta priti, na Mangart. Dogovorili smo se še, da se gremo malo pocrkljati k Urški, ki je ta dan stregla pri Strahincu in tam nekje smo z dobrimi mislimi in željami tudi zaključili letošnji tabor na Kaninu.

Dopoldanski utrip v Bovcu. Foto: Jože Tomšič.

Zaključki:

• svižčev dom dobi novo ponjavo,
• uredili del pri škarpi,
• izdelali novo pot pod bivakom,
• uredili pristajališče in prostor za šotor,
• Kremenčka smo poglobili za 10 m, trenutna globina znaša 98 m,
• v njem smo prebili cca 50 ur,
• s Hiltijem smo zvrtali preko 100 izvrtin,
• izgubili eno špico, eno zlomili,
• raziskali še nekaj brezen spotoma,
• popisali opremo in naredili potreben spisek za tabor Kanin 2016,
• ...

Zahvala: helikopterski posadki slovenske vojske, Bogomirju Remškar, Robertu Rehar, Anžetu Oblak, slednjim za pomoč pri pripravi prevoza, Bogomirju tudi za tenstan krompir, Banetu in Maticu za pomoč pri raziskovanju Kremenčka, Mitju Mršek za opremljevalne vijake in čvek in vsem ostalim udeležencem letošnjega Kanina, s katerimi smo se družili.

Videoposnetki, ki jih je pripravil Andrej Gašperič:

Smo bili na Kaninu tako in drugače: Črt in Zdravko Bučar; Nika, Maj, Tanja in Mihael Rukše; David, Nejc, Renata in Andrej Gašperič, ter Nuk; Urška Voglar; Anže in Jože Tomšič.