Reka Reka - za čas kosila

15.10.2015

Zgodba o Jami Sežanske Reke (v nadaljevanju JSR) se je začela v prejšnjem tisočletju, natančneje jeseni 1990. Gre za skupek garaških akcij, katerih tvorca sta bil Stojan in Claudio (oba člana JO SPD Trst), ki sta glede na zahtevnosti, globino, potrebe …, v desetletju povezala številne jamarje, ki so jih v letu 2011 pripeljali do veličastne reke Reke na globini 340 m. Več o sami jami je lepo opisano v reviji Jamar, junij 2011, št.1, pod naslovom Jama Sežanske Reke. O njej so krožile razne zgodbe, s katerimi sem se srečeval, vendar sem njihov pomen in veličino spoznal šele v nedeljo, 4. oktobra 2015.

Moje srečanje z JSR je splet okoliščin, ki so posledica zadnjih druženj in raziskovanj s »primorskimi« jamarji. Pred kratkim sem Claudiu dostavil nekaj jamarske opreme na popravilo oziroma dodelavo, oprema je bila popravljena v enem dnevu, njen prevzem pa se je odmikal (trgatev, raziskave Kanina …). In tako sva videla, da imava oba eno kratko dopoldansko možnost za srečanje in to je to, dogovorjeno. Da pa ne bi šlo zgolj za vljudnostni obisk, me je povabil še na eno hitro akcijo in to je barvanje reke Reke v JSR, »za kosilo bomo zunaj«, je bilj njegov komentar. OK. In tako smo se v nedeljo ob osmi uri pred cerkvijo v Bazovici dobili trije udeleženci, vsak iz drugega kluba. Ob devetih na samem vhodu in kot zadnji spust v neznano. Dobil pa sem eno informacijo, ki je bila do takrat neznanka, gremo na 300 m, pa še malo. Uuuuu, a to so pri vas jame do kosila?

Claudio na vhodu v Jamo Sežanska Reka.

Spust je bil fantastičen, gre predvsem za stopnjasta brezna, lepo tekoče, tako da smo bili v dobre pol ure pred zadnjim delom, ki te popelje do reke. In ta zadnji del je sestavljen iz 67 m stopnje, brez vmesnih pritrdišč, sapo jemlje, je pa enkratno doživetje in že si v ogromni dvorani in spodaj bučanje reke Reke in to dobesedno. Sledila je še manjša stopnja in že smo bili pri pritočnem sifonu.

Človeška ribica v pritočnem sifonu.

Tam je na nas čakala človeška ribica, ki se ni pustila motiti niti takrat, ko smo pobirali vzorce vode. Sledilo je še kratko fotografiranje in že smo se odpravili barvati vodo v odtočnem sifonu, ki je trajalo slabe pol ure. Sam pa sem si v tem času v spomin pridobival vse slišano o tej jami in dodobra spoznaval njeno veličino. Veličastno!

Massimiliano pobira vzorce vode.

Na povratku mi je Claudio poizkušal povedati še več, za vsako kopanje, preboj …, tako da se sploh nisem zavedal, kdaj smo izstopili iz nje. Skratka, res je, ob enih popoldan smo bili zunaj, za čas kosila. Zunaj nam je prikazal še vhod, kjer sta s Stojanom prvotno začela kopati, pokazal kubike vloženega kamenja, ki je plod garaškega raziskovanja. Sledila je obvezna kava v Bazovici, prevzem opreme …

Barvanje odtočnega sifona.

Namen tokratne akcije je bil jemanje vzorca vode in pa barvanje odtočnega sifona z namenom preverjanje ali voda odteka v malo manj oddaljeno jamo Labodnica, katere vhod leži na italijanski strani.

Medklubski pogovor o namenu akcije.

Barvali reko Reko: Claudio Bratos – JO SPD Trst, Massimiliano Blocher in-SAS in Jože Tomšič – JKNM. 

Dodatek 20.10.2015

Medtem, ko so tekle jamarske debate o tem, kaj jama je in kaj jama ni, je zeleno obarvana Reka vila svojo zgodbo skozi skrivnostne poti, ki so se komu mogoče zdele nemogoče. Vseskozi in z zanimanjem sem spraševal Claudia ali je obarvani vodni tok prispel do merilnih sond v jami Labodnica. Odgovori so bili negativni, vendar je upanje ostajalo, želje so bile velike in bilo je samo vprašanje časa.

Tako sem v torek, 20. oktobra 2015 v dopoldanskem času s strani Claudia prejel naslednje sporočilo: "Sem pravkar dobil telefonski klic. Včeraj zvečer so šli po elektronsko napravo v Labodnico, "farba" se je pokazala, je bilo le za počakat dlje časa … velika jezera ti kar upočasnijo pretok farbe."

To je to, akcija barvanja Reke je bila uspešna, jami sta vodno povezani. Za premagovanje zračne linije cca 2 km je Reka potrebovala petnajst dni.

Jože Tomšič