Mišnica - jama globlja za 28 m

22.9.2015

Mišnica je odprta, zgodba pa se šele začenja. Prva večja raziskovalno fotografska ekipa se je v jamo po očiščenju vhodnega dela spustila v sredo, 16. septembra, štiri dni kasneje pa se je Uroš Ilič že potopil v sifonsko jezero. Tako se je "era" novega raziskovanja Mišnice začela točno 30 let po zadnjem obisku jame, ko sva se 3. septembra 1985 do dna spustila Gorazd Medle in Tomaž Bukovec in v jami opravila tudi prvi potop, čeprav na dah. Jama je bila do sedaj dolga 113,58 m in globoka 41,55 m. Po novih podatkih je dolga 141,58 m in globoka 69,55 m, kar pomeni, da je Mišnica postala najgloblja jama v trebanjski občini (do sedaj je to bila Velika Vratnica, v občini Mirna Peč pa Mala Vratnica). Potapljač Uroš Ilič se je potopil v sifonsko jezero 28 m globoko, potem pa se je zaradi preslabe vidljivosti obrnil. Podvodno brezno se še spušča, v jami pa je tudi več kaminov, ki jih bo potrebno še preplezati ...

Obzidan vhod v jamo. Foto Tomaž Bukovec

Voda na dnu vhodnega brezna 4. novembra 2012. Foto Tomaž Bukovec

Mišnica je glede na spomin jamarjev, ki smo bili zadnji v njej pred 30 leti (Zdravko Bučar, Tomaž Bukovec) in tudi obstoječe zapisnike raziskovanj, bistveno večja. Razlog je tudi v tem, da nas je bilo tokrat v jami več, z boljšo razsvetljavo kot takrat in posledično smo lahko videli jamo v vsej njeni velikosti in posebni blatni lepoti.

Poglejmo pa nekoliko podrobnejši opis jame. Premer odkopanega rova v spodnjem delu je okoli 1,5 m, po podatkih iz leta 1956 pa je spodnja stopnja obzidanega brezna široka 2,2 m. Ozek rov, ki je mestoma visok le pol metra, pada pod kotom 25 stopinj v smeri proti severu, potem pa se rahlo obrne proti vzhodu (60 – 80 stopinj). To smer praktično drži do glavnega sifona. Do prvega odcepa, ki vodi navzdol do sifona s stoječo vodo, je okrogel vodni rov dolg približno 40 metrov. Stene so popolnoma zalite z blatom. Rov, ki se odcepi v levo (smer sever) se spusti približno tri metre navzdol in tam je manjši sifon z zelo čisto stoječo vodo. Na bregu je droben pesek. V njem smo ob prvem in drugem obisku opazili človeško ribico. To je izjemno odkritje, saj govori o tem, da je voda relativno čista in ni onesnažena, čeprav je Dobrniška dolina intenzivno kmetijsko obdelana. Sifon oziroma večja stoječa luža je zalita do stropa.

Glavni rov se od tega križišča nadaljuje in se po dobrih 20 metrih razširi v veliko dvorano. V glavnem prehodu je čudovit naravni most, na desnem delu dvorane pa sta dva večja kamina, ki vodita strmo navzgor.

Eden izmed kaminov. Foto Tomaž Grdin

Stene so zalite z blatom, kamini pa so relativno čisti in bo mogoče plezanje. V dvorani smo opazili izjemno zanimive kapnike – ilovnate stalagmite. Te je opazila tudi ekipa Marjana Richterja leta 1952. Visoki so do 20 centimetrov, je pa to mehka cevka iz ilovice z lepo vidno luknjo v sredini. Voda ob kapljanju s stropa vsakokrat odnese s seboj del ilovice in ustvarja nenavadne blatne kapnike. Hitro rastoče in tudi hitro izginjajoče, saj jih visoka voda vsakokrat znova odnese - potem pa zrastejo novi.

Blatni kapniki. Foto Tomaž Grdin

Celotna dvorana je dolga okoli 40 metrov in široka slabih 20, tako da je resnično impozantna. Potem se rov spusti še 35 metrov daleč pod približnim kotom 30 stopinj naprej proti glavnemu sifonu s tremi dotoki vode. Do sedaj smo bili prepričani, da gre le za dva, potapljač pa je ob natančnejšem pregledu sifonskega jezera odkril še tretjega.

Naravni most v glavnem prehodu. Foto Tomaž Grdin

Po močno blatnem bregu (debelina blata je vsaj pol metra) se spustimo do vode, količine dotoka vode si ne upamo ocenjevati na pamet, vendar gre za pravi potok, ki veselo žubori. Močan tok je očistil nekatere skale, ki so popolnoma črne. Drugi dotok prihaja v dvorano z vodo z druge strani, tretji pa je po oceni potapljača Uroša Iliča, najmočnejši. Uroš je opravil ogledni potop do globine 28 m, kjer se je obrnil. Voda se je namreč takoj skalila, vendar ocenjuje da je še najmanj 5 metrov do dna. Dno jezera je blatni ponor, ki se pod enakim kotom kot breg (cca 30 stopinj) spušča v globino, med blatom pa je ponekod opazil skale. Blato na skalah predstavlja zelo veliko težavo, saj je potapljač ob potopu že z mehurčki iz regulatorja sprožil blato s sten in se je voda močno skalila. So pa vsi trije pritoki tako močni, da je bila ob njegovem vračanju voda na površini že spet čista. Med čakanjem na potapljača je nosaška ekipa prebila še eno blatno ožino, za katero se po dveh metrih poševnega rova dviga nov kamin.

Zdravko in Tomaž pred sifonom. Foto Tomaž Grdin

Črne apnenčaste stene. Foto Tomaž Grdin

Po ocenah Zdravka Bučarja je vzrok za tako velike dimenzije rovov to, da se tukaj stika več različnih tokov vode, ki imajo različno kemijsko sestavo in posledično je okolje bolj agresivno za apnenec, ki se v tem okolju bolj intenzivno topi. Vsekakor pa že sedaj preseneča globina sifona v jami, kam pa odteka vsa ta voda je vprašanje, ki ga bo treba še razrešiti.

Proti obzidanemu izhodu. Foto Tomaž Grdin

Na naslednji akciji bomo jamo čim bolje izmerili, že sedaj pa lahko rečemo, da bo z vsemi kamini zagotovo to tudi najdaljša jama v trebanjski občini. Ob tem je Mišnica izjemno močan vir, upamo da relativno čiste vode, kar bi lahko bilo zanimivo tudi za občino Trebnje, ki intenzivno išče nove vire čiste pitne vode. Jamarji pa nove rove ...

Udeleženci akcije 17. septembra: Dare Hribar in Urban Slana (oba JK Krka), Primož Paterneš, Andrej Jaklič, Mojca Arlič, Tomaž Grdin (fotografija), Zdravko Bučar in Tomaž Bukovec.

Udeleženci akcije 20. septembra: Uroš Ilič, Dare Hribar (oba JK Krka), Andrej Gašperič, Andrej Jaklič, Anže Tomšič, Primož Paterneš in Zdravko Bučar.

Tomaž Bukovec