Artemida

2.12.2024

Že pred časom smo razpredali o tem, kakšno naj bo ime jame, ki bi izstopala iz povprečja. Bodisi po lepoti, globini, dolžini ali pa kar po vsem naštetem. Vzniknila so imena raznih galaksij, boginj, kraljic itd. In tako smo postopoma dobili Andromedo, kasneje še Kasiopejo. V načrtu je bila še Artemida, a jame, ki bi si zaslužila to ime, kar ni in ni bilo.

Verjetno bi bilo še danes tako, če ne bi Uroš vrh Kočevskega Roga v neposredni bližini golobinjske ceste naletel na majhen vhod. Vhodni del je bil res ozek, tako da je Uroš na tej točki zaključil. Je pa izmeril, kolikor se je dalo v globino in laser je pokazal 27 m.

Novico o odkritju je čez čas posredoval Majhu in meni. Dne 1.4.2024 sva se v popoldanskem času prvič spustila v novoodkrito brezno. Že prvi metri so nakazovali na nekaj izjemnega. Prostor se je močno širil in dobival obliko mogočnega preloma. 35 m nižje sva dosegla dno vhodne dvorane in sredi masivnih skalnih blokov nejeverno strmela v temo, ki naju je obkrožala. Vključila sva najmočnejšo luč in se previdno spustila do dna podora. Nadaljevanje je bilo očitno, a bi za vstop vanj morala preplezati nagnjen in krušljiv kamin, za kar pa se nisva odločila. Namesto tega sva prebila okno pri dnu, ki je vodilo v manjšo dvorano. Da bi zadaj znalo biti kaj, je nakazoval energičen netopir, ki je pridno preletaval sem ter tja. Nisva se zmotila, kajti na drugi strani, ob dveh ločenih nadaljevanjih sva se začela zavedati, da imava opravka z izjemno in globoko jamo. Pri povratku nazaj sva na vrhu podora še pregledala vodoravno galerijo za njim in prav tako osupnila. Jame kar ni bilo konec in vsaka naslednja dvorana je bila večja in lepša.

Ogromna dvorana na globini 35 m, iz katere vodi nadaljevanje v več smeri.

Vodoravna galerija je krasno zasigana.

Novica o jami je kmalu zaokrožila med člani in čez mesec dni smo bili ponovno notri. Tokrat sta se nama z Majhom pridružila še Neven in Mitja. Razdelili smo se v dve ekipi in se lotili vsak svojega opravila. Mitja in Neven sta preplezala kamin in izginila v temi zadaj, midva z Majhom pa sva opremila eno izmed že omenjenih nadaljevanj in nekje na globini 70 m obtičala pred novo stopnjo. Navzdol je močno pršela voda, zato sva odnehala in obrnila. V vhodni dvorani sva se dobila s prijateljema, ki sta poročala stvari, ki jih vsak jamar samo sanja. V spomin so se mi vtisnile besede Mitje, ki je vzhičeno, a istočasno hladen kot špricar dejal: »Brezno brez dna, skala pade sto in več metrov!«

Čudoviti mali detajli.

Prelom je kar razgiban, na kar kaže tudi ta vmesna stopnja.

Naslednja akcija je bila vseklubska. Starejši člani, mlajši člani, bivši člani, vsega po malem. Ekipa je bila res številčna, zato je bila previdnost na prvem mestu. Nekateri so dosegli svoje osebne globinske rekorde, spet drugi preprosto uživali v nedrjih nove lepotice. Z globino se je redčila tudi številčnost, tako da smo dno po nekaj debelih urah dosegli Anže, Klemen in Srečko. Globina 170 m. Spodaj pa mešani občutki. Jama gre sicer še naprej, a je nadaljevanje v obliki ozkega in dokaj nizkega meandra, v katerega se zliva vsa voda iz celotne jame. In te je bilo takrat precej. Treba bo torej počakati na bolj suho obdobje in se odločiti kako naprej. Do takrat pa pregledati še nekaj vprašajev, ki so ostali.

Mlajši se učijo, izkušenejši predajajo znanje. Vsi pa uživamo v odkrivanju neraziskanih delov nove jame.

Plezanje iz ogromne dvorane ...

... v prostor s konkretno višino in globokim nadaljevanjem.

Razpoke so dovolj široke za raziskovanje.

Ko se bližamo -170 m, se tudi prostor razširi.

V naslednjih dnevih in tednih je bila jama v celoti pregledana in vse poti so pripeljale do istega cilja – meandra. Kaj se skriva za meandrom lahko samo ugibamo, vsekakor pa mora vsa ta količina vode nekam iti. Jama torej čaka in upanje, kot pravijo, umira zadnje.